V nedeljo, 20. 9., smo se tečajniki odpravili na kondicijsko turo, na kateri smo se tudi podrobneje spoznali s klini in premičnimi varovali (metulji in zatiči).
Začeli smo z zborom ob 6:00 na Stenci, kar se je za nekatere od nas izkazalo za zgodnjo uro. Od Stence smo se odpravili proti Kamniški Bistrici, kjer smo avte pustili na parkirišču za Kamniško Belo. Tam smo si med seboj razdelili vso potrebno opremo, nato pa smo začeli s hojo v smeri slapa Orglice.
Pred slapom Orglice smo zapustili markirano pot in nadaljevali po lovski poti proti Skoku. Na poti smo prav tako videli steno Rzenika, kjer so nam inštruktorji povedali nekaj zgodovine o tej mogočni steni.
Ko smo prispeli do Skoka, smo si nadeli čelade in vodstvo prepustili Tomažu, ki nam je napeljal vrv za varnejši vzpon. Pot smo nato nadaljevali skozi goste trave in naprej po precej strmem gozdu, ki nas je pripeljal do vznožja melišča (Šraj pesek). Tukaj smo se kar malo pomatrali, da smo našli (vsaj zdelo se nam je tako) najboljšo pot.
Vsake toliko časa je nekdo omenil, kje v Vežici poteka katera smer, da smo imeli krajšo pavzo. Namreč, Nina in Nik sta vse do konca držala dober tempo, tako da smo bili kar veseli, ko se je našel kakšen trenutek, da smo lahko spet zajeli sapo.
Na koncu melišča smo se raztovorili in si privoščili malico. V steni Vežice smo prav tako opazili dva plezalca, ki sta morala vstati dosti pred nami, saj sta bila ob našem prihodu že kar visoko.
Mi pa smo po malici obdelali teorijo klinov in premičnih varoval, nato pa kar pogumno s kladivom in klini iskali razpoke, kjer bi lahko naredili sidrišča. Tako je začel igrati naš tolkalni orkester – malo po klinih, malo po skali, ampak hvala bogu nikoli po prstih.
Ko smo tečajniki vse pripravili, je napočil čas »ocenjevanja«. Inštruktorji so ocenjevali ustreznost postavitve klinov in premičnih varoval ter izdelanih sidrišč, pri tem pa so nam pokazali, kaj so dobre prakse in kaj lahko izboljšamo.
Po zaključenem pregledu varoval in sidrišč pa je prišel pravi izziv, in sicer, ali se bodo v dolino vrnili vsi klini ali bo treba inštruktorje poplačati s pivom. Na srečo nam je uspelo izbiti vse kline, da smo se lahko v dolino vrnili brez dodatnih dolgov.
Spust v dolino ni predstavljal večjih težav, razen občasnega zdrsa. Vredno pa je omeniti, da smo pri Skoku povadili spust po vrvi (abzajl).
Zadnja lekcija ture pa je bila, da se v teh koncih vsaka tura zaključi Pr ta umazanmu, kjer smo si tudi mi privoščili pijačo in jedačo, za najboljše zgodbe pa je poskrbel Tomaž 😉
