V nedeljo, 10.05., smo se tečajniki odpravili na našo četrto (in s tem zadnjo) skupno športnoplezalno turo. Inštruktor Luka je tako imel priložnost preveriti, ali smo si njegovi učenci tudi kaj zapomnili od izpita, ki smo ga imeli samo tri dni prej.
Turo smo začeli na parkirišču plezališča Čreta, kjer smo se nehote srečali s prvim izzivom. Pogrešali smo namreč enega od tečajnikov, nihče od nas pa ni imel mobilnega signala, da bi ga priklical. Odločili smo se, da krenemo proti izbranemu sektorju (Tečajniški) in da spremljamo, kdaj bomo prejeli kakšen klic iz civilizacije.
Nenadoma je Luku zavibrirala ura, na kateri je opazil celo goro zgrešenih klicev. Tako je hitro skočil v akcijo in se odpravil proti pogrešanemu članu, preostalim tečajnikom pa je zaupal, da bomo našli pravo pot do sektorja.
Pri tem smo se izkazali za relativno sposobne, saj smo Tečajniški sektor našli dokaj hitro. Zakaj relativno sposobne? Ker smo bili prepričani, da smo pri napačnem sektorju. Zato smo s hojo nadaljevali še nekaj minut. Ko pa smo ugotovili, da se približujemo sektorju Domačica, nam je postalo jasno, da smo šli predaleč.
Po tej ugotovitvi smo se odpravili nazaj proti naši prvi postojanki, kjer smo srečali Luka, ki nam je potrdil, da je to res izbrani sektor za današnjo turo. Kasneje smo v drevesu našli še vrezano črko F, ki je dodatno označevala sektor.
Ko smo se pod steno raztovorili, smo se spravili v naveze, pri čemer je vsaka začela na svojem delu sektorja. Tukaj je treba posebej pohvaliti Nino, ki je utrla pot v 6b (“Eva”), ki se ga nihče ni želel lotiti. Tako je tudi omogočila lažje plezanje vsem radovednežem, ki jih je smer zanimala, saj so dobili opis smeri iz prve roke (pun intended).
Med enim od premorov smo tudi začeli raziskovati, kako deluje fotoaparat, ki sta ga Jan in Katja vestno prinesla na vsako turo. Ko pa smo ugotovili, da fotoaparat po vrednosti konkurira nekaterim avtomobilom na parkirišču, smo ga hitro predali nazaj v upravljanje lastnikoma.
Ko smo s skupnimi močmi bolj ali manj obdelali celoten Tečajniški sektor, smo se odločili, da tudi sektor Domačica ni varen pred našimi plezalkami in prsti. Zato smo hitro spakirali in se odpravili v napad na drugo skalo. Tam so se najbolj izkušeni pognali v smer z oceno 7a, katere ime ni primerno za plezalce mlajše od 18 let. Ostali pa smo se lotili desnega dela sektorja, ki je bil nekoliko bolj prijazen do nas. Kljub temu smo vsake toliko časa pogledali proti sredini sektorja in opazovali, kakšni čudeži se tam dogajajo.
Ko smo bili na koncu dneva pošteno izmučeni, smo se odločili, da se pri Golobčku okrepčamo s pico, kar bo (vsaj glede izbire hrane) očitno postala tradicija.