V soboto, 25. aprila, sem si izpolnila željo. No, če smo natančni, jaz sem si jo zaželela, Matej pa jo je izpolnil. In že začetek je dal slutiti, da to ne bo čisto običajen izlet.
Parkirišče Neues Lucknerhaus? Za 18 € na dan dobiš wifi, čisto stranišče, lepo “odmerjen” prostor in celo možnost polnjenja električnega avtomobila. Skoraj mini kamp. Tak, kjer bi človek brez težav ostal še kak dan ali tri.
Smučke naloživa na hrbet, sedeva na kolesi in elegantno (kolikor je to z vso kramo sploh mogoče) odrineva proti prvi zaplati snega. Tam kolesi prikleneva kar na drevo in nadaljujeva peš do koče Lucknerhütte (2241 m), kjer končno obujeva smuči.
Špure vodijo naravnost navzgor, proti vstopu v zavarovano planinsko pot pod Adlerco (Erzherzog-Johann-Hütte). Spet klasika: smuči na ruzak, dereze na noge, cepin v roke.
Do koče prispeva ravno ob sončnem zahodu, tistem, ki ga sicer vidiš na razglednicah, a v živo vedno malo bolj zadene. V zimski sobi pa, recimo, da nisva bila edina z dobro idejo. Matej s svojimi diplomatskimi sposobnostmi izpogaja skupni mesti na eni izmed postelj. Skupni: dobesedno. Trije na vsaki. Ostali po tleh, klopcah, celo stolih. Noč ni bila ravno tiha izkušnja, ampak kdo bi se pritoževal, ob 5:30 se vsi že prebujamo.
Mimogrede: ena izmed najboljših stvari pri tej koči? Pozimi pustijo eno stranišče odklenjeno. Majhna stvar, velika zmaga za civilizacijo.
Ob 7h sva že na poti. Na greben vstopiva skozi grapo, cepini zagrizejo v sneg, in kmalu doseževa Kleinglockner. Sledi kratek, a izpostavljen sestop v škrbino, nato prečenje na skalno ploščo. Zaradi zgodnje ure sva skoraj sama, le dve navezi pred nama, ki ju ujameva tik pod vrhom.
Zadnji metri do križa so skoraj igrivi. Sonce naju boža, veter preizkuša. Vzpon je bil prava mešanica vsega: skale, sneg, cepini, roke. Alpski “mix”, ki te drži budnega od začetka do konca.
Nazaj pri Adlerci si privoščiva še čajček, pospraviva spalne vreče in pomahava v slovo. Matej se s smučmi odpelje kar z vrha. Jaz pa malo bolj prizemljeno: peš, s smučkami na hrbtu, do vstopa v zavarovano pot.
Ko prismuča do mene, nadaljujeva skupaj proti dolini. Iščeva zaplate snega in nižje ko sva, bolj redke so, dokler jih ni več. Smuči spet na hrbet in klasika pomladi v gorah.
Bonus dneva: svizci! Toliko jih še nisem videla na kupu, pa tako blizu. Kot da bi naju prišli pozdravit.
Pri kolesih se samo še spogledava in sedeva nanje kar v pancarjih. Eleganca na dveh kolesih, verzija alpinist.
Nazaj pri avtu sledi še tisti tihi zaključek. Pogled, nasmeh, pozdrav v slovo. In občutek, da si pravkar ustvaril še en prelep spomin.
