Že dolgo sem si želela plezati nekaj, kjer bova lahko plezala izmenično – da tudi jaz dobim priložnost za malo heroizma v skali. In ker je moj dragi Matej avanturist po duši (beri: če ne bi izbral nemarkiranega dostopa, to ne bi bil on), sva si za vikend 19. in 20. julija zadala Lukmanovo smer (IV+, 150 m) v Vršičih.
Dostop po… lovski poti?
Z avtom sva parkirala Pred Belo in se najprej sprehodila v smeri Presedljaja, Konja in Korošice. A že kmalu je Matej zavil s poti – ker zakaj bi hodila po običajnih markacijah, če lahko poplezava po grapi in se potikava po samotnih meliščih. Lovska pot na Korošico je res čudovita (čeprav je teren precej “surov”).
Lukmanova smer – in mali ovinek v Zasavsko
Vso opremo za spanje sva pustila na Korošici in se odpravila plezat. Lukmanova smer je “prava”: čvrsta skala, lepo nabita s klini, solidna sidrišča – skratka, idealna za izmenično plezanje. A pozor! Če si malce preveč ambiciozen pri iskanju prehodov (Matej? Jaz? – seveda Jaz!), hitro zaideš iz kamina v težjo Zasavsko smer, kjer te preseneti V- ocena. Kar ni bilo v načrtu.
Sončni zahod in zabojniška romantika
Po preplezani smeri sva skočila še na Lučkega dedca, potem pa ujela zadnje sončne žarke ob vračanju na Korošico. Večer sva preživela v prijetni družbi hrvaških plezalcev, noč pa sama – v bivalnem kontejnerju. Romantika na kvadrat! Kot v filmu, kjer je koča pogorela – kar se je na Korošici res zgodilo leta 2017 – zdaj pa stoji le provizorišno zavetišče v obliki bivalnih kontejnerjev. Če imaš srečo (ali pa prideš ob pravem času), lahko imaš zabojnik tudi čisto zase – tako kot midva.
Nedeljsko razvajanje: Južni greben Ojstrice
Jutro je bilo čudovito in res bi bilo škoda, da bi ga porabila samo za spust v dolino. Odločila sva se za južni greben Ojstrice – od Korošice po poti do značilne jame pod vrhom, potem pa desno v rušje in na greben. Tam se začne res lepo poplezavanje, orientacijsko brez težav, teren pa igriv. Meni osebno eden lepših načinov, kako priti na Ojstrico.
Na vrhu Ojstrice sva se zazrla v dolino in se počasi odpravila do Korošice, se zahvalila oskrbniku in se preko Presedljaja vrnila na izhodišče.
Tudi midva z Jasno sva pred leti zašla v Zasavsko, čeprav sva pred tem že večkrat plezala Lukmanovo. Je nekako bolj logična, vsaj za sedanji način plezanja, ko imamo raje lepo čvrsto skalo kot pa majave kote 🙂