Ko se Domžalski ferajnovci združimo z Železničarji, je uspešen plezalski tabor skoraj zagotovljen. Tokrat nas je pot zanesla v osrčje Dolomitov, kjer nas je prijazno sprejel kamp Colfosco, slikovito umeščen na 1645 metrih nadmorske višine. Prvi člani odprave so prispeli že v torek, 8. julija 2025. Hladne noči in razgledi, ki jemljejo dih, so hitro postali del vsakdana.
“Očarljiv svet, ki ga je vredno odkrivati in doživeti – kamp Colfosco je preprosto popolna baza. Od tod vodijo najlepše pohodniške poti Alta Badie – proti slapovom Pisciadù, v naravni park Puez-Odle ter proti skupini Sella.”
Ekipa in organizacija
Za odlično organizacijo je poskrbela simpatična in učinkovita Živa, ki je koordinacijo opravila z odliko. Poleg nje smo tabor tvorili še Nika, Matej in Ajda, Ana M., Urban, Gašper, Vid in Brett. Vreme? Tipično dolomitsko – od poletnega sonca do zimsko hladnih noči in popoldanskih neviht. A vreme nas ni zaustavilo – vsak dan smo izkoristili do zadnjega giba in uživali v novih smereh ter svežih izzivih.
Dolomitske naveze
Brett in Urban sta sestavila navezo, ki ju je ponesla v Torre Piccolo di Falzarego – najprej po klasični Via Normale (IV-, 130 m), nato pa še v navihano Mago Sabbiolino (5b, 170 m). Za zaključek sta imela v mislih še znameniti Adang (485 m), a sta jo zaradi gneče in slabega vremena raje ubrala v smer tehničnega piljenja na bolderjih.
Ana M. je skozi teden preklapljala partnerje – plezalne seveda. V torek je s Tilnom splezala Camino Curvo (IV+, 400 m, v puhici!), v četrtek z Urbanom prehodila eleganten Spigolo Alpini (III-IV, 300 m), v petek pa z Janom in Domnom osvojila Big Micheluzzi (VI, 350 m) – zelo plezljiva smer z legendarno strašljivo prečko. Po treh intenzivnih dneh je v soboto raje počivala – tudi to je včasih najbolj pogumno dejanje.
Ženska moč v steni
Nika in Živa sta tvorili najlepšo in najbolj “kul” navezo tabora. Prvi dan sta napadli Sass Pordoi (2952 m) in splezali Via Gross (V-, 360 m). Že na parkirišču sta naleteli na naju z Matejem, ki sva izbrala sosednjo Via Maria (IV+, 385 m). Dan smo preživeli kot paralelni navezi – mahali, se šalili in skupaj osvojili vrh ob 17:35. Tam – samotni na vrhu sveta – je bilo nepozabno.
Naslednji dan smo se z Živo in Niko podale v zanimivo Camini Diretta (IV, 170 m) – smer polna kaminov, vključno z znano 110 cm razpoko brez dna, ki zahteva prestop čez praznino. Strašljivo? Zame ja. Za Živo in Niko? Mala malica.
Zadnji dan je bilo v zraku čutiti spremembo – nekaj se je “kuhalo”, zato smo plezalke raje zamenjale za pohodniške čevlje in se podale proti koči Rifugio Pisciadù (2585 m). Le-ta stoji tik pod vrhom Pisciadu, ob prelepem jezercu Lech di Pisciadu. Želele smo se povzpeti po znameniti Via Ferrata Brigata Tridentina, a nas je mravljišče ljudi prepričalo, da raje uživamo na mirnejši poti.
Slovo z Dolomitsko noto
Ko smo se v nedeljo poslovili od Colfosca in njegovih razgledov, smo v nahrbtnikih nosili več kot le opremo – domov smo odnesli spomine, “nove naveze” in sladek okus pustolovščine, ki bo še dolgo grel dušo.
Do naslednjič, Dolomiti. Z veseljem se vrnemo tja, kjer skala pripoveduje zgodbe, kjer naveze postanejo prijateljstva, in kjer vsaka smer pusti svoj pečat.
