Dopusta je že zdavnaj konec, a lepa vremenska napoved za nedeljo naju je spet zvabila plezat. Že Benko (Klemen Miklič) mi je 2010 omenjal, da bi šla poleti Skalaško z Ladjo, a je usoda čez sedem dni drugače odločila. Letos sva z Bojano kar nekaj splezala, tudi Slovensko in Kratko nemško s Zimmer Jahn v Steni, in se je Bojana opogumila, da greva še v strahospoštovani Centralni steber, Skalaško z Ladjo.
Ob 5.07 sva še napol v snu tekla 100 m z nahrbtnikom precej hitro, saj je bus za Vrata prišel prej in sva ga komajda ujela. Še v temi sva hodila od Aljaža in ko se je zdanilo, ni bilo nič bolje. Meglena oblačnost, vlaga, nič od napovedanega lepega vremena. Ampak Bojana je natančno preštudirala vsako malenkost glede smeri, tako da misliva, da sva pravilno mimo Sodčkov po gredi priplezala na škrbino za stolpom. Tu zaslišiva, da je ena naveza že pred nama. “Tukaj sigurno ni prav, ne it za mano, je pretežko” je rekel Jaka Gregi, kot smo se kasneje spoznali. Naveževa se in začnem prvi. Vpnem prvi in nato še drugi klin in plezam in primem za kot izgleda dober oprimek – in že letim proti Bojani enih 8 m. Butne jo ob steno, a me zadrži. Oprimek se mi je odlomil. Še nikoli se mi ni zgodilo, da bi v resni smeri padel. Nič mi ni, saj je bila stena navpična in v zrak se ne moreš udariti. Pomislil sem, da bi predlagal, da obrneva in verjamem, da bi se takoj oba strinjala. Pogledam na uro. Ob 7:15 pa ja še ne greva domov in tudi stvarnik me pri ravno napolnjenih 64 letih še noče k sebi. Ponovno začnem plezati prvi raztežaj. Na drugem že prehitiva fanta, ki sta bila namenjena splezati Čopov steber. Jaka pleza 8a in tudi Grega je odličen plezalec in alpinist, le navodila za smer sta imela bolj po spominu. K sreči smo imeli Bojano, ki je imela več opisov in slik na papirju in v telefonu, tako da smo hitro našli Hlebec in ozko izpostavljeno strmo polico. Po polici sva seveda zavila proti izstopu Helbe, to hitro ugotovila in zavila v žleb nad to polico, kar je pravilno. Kasneje sva spet prišla do dileme. Tik pod Skalaškim turncem splezava po melišču do zajede, ki vodi ven. Bojani se je zdelo vse pretežko, zato sva sestopila za en raztežaj in šla v napačno grapo. Kmalu ugotovim, da ne gre naprej in se spustim ob vrvi nazaj na sidrišče. OK, potem bo treba po zajedi ven. Takrat naju ujameta še Grega in Jaka in kmalu smo na Skalaškem turncu. Poplezavamo in kmalu smo na Gorenjskem turncu. Malo počivamo in že me že grabijo krči v roke. Fanta se odločita, da je za Čopa malo pozno in gremo vsi proti Ladji. Plezali smo skupaj, pa si skoraj nismo bili nič v napoto. Tu se prvi loti levega kamina Jaka. “To je težko ene 6b”. Ker sta imela dve vrvi, mi je Grega podal eno in naju je Jaka pozihral do sidrišča. Meni se je zdela le malo težja IV kot je v opisu, zato sem jima pustil vrv in šel naprej na svoje sidrišče. Na splošno se zdi, da so vse IV in V,V+ v tej smeri malo težje kot običajno. Splezamo do Ladje. Pridem prvi in zagledam tanko poklino, lepo nabito, naravnost na sredini. Potipam, nič za prijet, nič za stopit. Ups, tole bo pa res težko. Potem se spomnim, da mora biti tanka poklina točno na razu. Spustim se ob vrvi dol in grem na raz bolj desno in tam najdem pravo poklino. Saj bi plezal A0, a ni klina, da bi vpel komplet in se potegnil gor. Če potipaš po razpokah, pa kar gre. Pričakoval sem tudi daljšo težavnost, a je bilo vsega 15 m Ladje. Tudi ogrel sem se, da so krči v rokah izginili in moram reči, da sem kar užival. Ambient, težavnost, razgledi so enkratni in res je 8:20 ur plezarije do vrha smeri minilo izredno hitro.
Sestopila sva čez Plemenice in na koncu spet tekla. Tokrat sva lovila in ujela zadnji kombi iz vrat točno ob 19:15.
Bojana in Niko