…in vsak je svoje vrste tič. Jaz verjetno nisem ravno friko. Bolj me vlečejo dolgi dostopi, kolesa, grebeni, razi, lepi razgledi in tiste ture, kjer imaš občutek, da si si vrh res prislužil. Takšne, kjer je pomembna celotna pot in ne samo plezalni metri.
Zato mi je bila Matejeva ideja takoj všeč. Smer, ki jo je imel že dolgo na seznamu želja, dostop s kolesom in vrh za piko na i. Težko bi si izmislila lepšo kombinacijo.
V soboto zjutraj sva parkirala pred rampo na Ovčji planini in presedlala na kolesi. Jutranji zrak je bil še svež, cesta proti Mangartskemu sedlu pa skoraj prazna. V takšnih trenutkih se vedno vprašam, zakaj se človek sploh še vozi z avtom, če se lahko premika tako. Počasi, s svojim tempom, in z vedno širšimi razgledi.
Pri koči na Mangartskem sedlu sva pustila kolesi in nadaljevala peš. Manj kot uro kasneje sva že stala pod steno. Zame je bila to prva skalna tura po letošnjih zimskih vzponih in pristopih, zato sem bila kar vesela, da sva začela z nečim bolj romantičnim kot resnim.
Smer nama je postregla natanko s tem. Cug za cugom, prijetno plezanje in lahkotno napredovanje. Orientacija je bila večino časa očitna, razen takrat, ko sem bila prepričana, da vem, kam grem. To je bil običajno znak, da sem zaplezala. Dvakrat je bilo treba nekaj metrov nazaj in poiskati bolj logično varianto nekoliko bolj levo.
Najbolj zračen raztežaj je na srečo prišel na Mateja. Sama sem ga z veseljem prepustila njemu in se zadovoljila z vlogo “druge”.
Ko sva izplezala iz smeri, je bil vrh praktično samoumeven nadaljnji cilj. S seboj sva imela cepin in dereze, ki so se izkazali za precej bolj uporabne, kot sva sprva pričakovala. Tako po Slovenski poti kot pri sestopu po Italijanski je bilo še precej snega in brez zimske opreme ne bi šlo.
Čeprav je bil vzpon glavni razlog za obisk, je eden lepših delov dneva sledil šele na koncu. Povratek do sedla in dolg spust po cesti, v katero je bilo zjutraj treba pošteno pritiskati. Nekatere stvari imajo v gorah posebno sladek priokus ravno zato, ker si jih moraš prej zaslužiti.
Tura je idealna za vse, ki jih ne zanimajo predvsem plezalne težave, ampak celotna zgodba dneva. Dolg dostop, kolo, nekaj hoje, prijetna smer, vrh in občutek samote. Takšne ture ostanejo v spominu precej dlje kot številke v vodničku.
Naslednji dan sva ostala v istem koncu. Tokrat sva se s kolesi zapeljala po dolini Riofreddo. Cilj ni bil vrh, ampak ogled sten nad zatrepom doline Mrzle vode, o katerih piše že Mihelič. Pot sva potem po običaju nekoliko podaljšala in raziskovala še naprej, a glavni namen je bil dosežen.
Zdaj veva, kako prideš pod stene.
Kar pomeni, da se bova skoraj zagotovo še vrnila.
