Bolivija R’n’R je naslov ene od plošč kultnih hrvaških punkerjev Kud Idijoti, njeno ime pa se še kako poda enomesečni avanturi, ki sva jo z Urošem (AO Kranj) preživela nekje daleč na zahodu. Doživela sva veliko lepega, glavnega cilja odprave nama ni uspelo odkljukati, a pod črto je važno, da sva se na rodno grudo vrnila brez prask in z bero novih izkušenj.
Zakaj na dogodivščino znova v Ande? Če je eden od inventarjev nočne omarice že dolgo Miheličeva knjiga »Beli vrhovi zelene celine« in se kot taka pogosto znajde v mojih rokah, odločitev za obisk Bolivije ni težka. Tinetova poezija v prozi in romantični opisi njegovih pol ducata andskih odprav namreč še danes predstavljata močan magnet pri tem. Lansko leto je minilo 60 let od prve slovenske alpinistične odprave v bolivijske Ande, v Planinskem muzeju v Mojstrani so ob obletnici pripravili spominski dogodek in že tistega večera nama je bilo z Urošem jasno, da bova del letošnjega poletja preživela sredi špansko govorečega prebivalstva.
Bolivija leži v osrčju južnoameriškega kontinenta, večino dežele prekrivajo nižinska gozdna področja, zahod države pa se s planoto Altiplano dvigne močno kvišku. Nad planoto kraljuje gorska veriga Cordillera Real (Kraljevska veriga), ki s stotinami vrhov, višjimi od 5000 metrov, med alpinisti že od štiridesetih let prejšnjega stoletja predstavljajo neomejen vir raziskovanja. Prestolnica La Paz je umeščena sredi teh vršacev.
Gre za najvišje ležečo metropolo na svetu in kot taka marsikateremu turistu ob pristanku na letališču izreče dobrodošlico v obliki glavobola. Za prvi teden bivanja v La Pazu je priporočljivo zgolj poležavanje, sama sva se nekoliko prehitro lotila vandranja naokoli, posledično sta bila razbijanje v glavi in nespečnost stalna spremljevalca prve polovice odprave. V dveh obiskih Condoririja sva med drugim stala na vseh treh vrhovih mogočnega Kondorja, ene najlepših andskih gora. Fotogenične podobe iz ledenih vrhov na razgibano pokrajino Altiplane in jezero Titicaco so ustvarile spomine, ki me bodo spremljali večno.
»Kdor si ne nabira neposrednih izkušenj, temveč hodi za izkušnjami drugih, životari«, je že konec sedemdesetih let zapisal sloviti Reinhold Messner. Bistvo naše dejavnosti je ravno raziskovanje, tako sva se po uspešno prestanih aklimatizacijskih ciljih v drugi polovici odprave lotila kompleksnejših hribov, o katerih sva uspela izbrskati zgolj peščico informacij. Na Chachacomaniju in v prostranem masivu Severnega vrha Illimanija sva daleč od civilizacije doživela nekaj intenzivnih dni, a globoke sledi, ki sva jih puščala za sabo visoko nad šest tisoč metri, niso več našle poti do vrhov.
Časovna distanca od prihoda domov je medtem uredila spomine in spremljajoče občutke. Enomesečno prebivanje v kulturnem svetu potomcev indijancev in spoznavanje gorskih vršacev na drugi strani zemeljske oble so dragocena življenjska izkušnja, vredna več kot zgolj športni (ne?)uspehi.
Za sofinanciranje odprave se zahvaljujeva planinskima društvoma Domžale in Kranj ter Komisiji za alpinizem pri PZS.