Z Gašperjem sva se že prejšnjo soboto po koncu ture v Veliki Mojstrovki pogovarjala, kam bi se pa šlo naslednji vikend. Gašperjeva ideja: cel vikend plezat v Srebrnjaku! Če se že tako daleč vozimo, da se na polno izkoristi. No, iz te ideje sicer ni bilo kruha, ampak sva rekla, da greva vsaj za en dan v izvidnico, sploh če bo v nedeljo grdo vreme. In res, v soboto ob pol petih zjutraj sva štartala iz Kranja proti Trenti. Na celotni poti do Vršiča sva se vozila med temnimi oblaki, malo naju je že začelo skrbeti, da bo slabo vreme. Kar naenkrat pa se je na vrhu Vršiča odprl razgled na drugo stran doline. Očitno sva si izbrala pravi konec Slovenije za sobotno plezanje!
Ob šestih sva bila že na parkirišču. Avtov je bilo kar nekaj, sva upala, da so večinoma pohodniki. No, niso bili čisto vsi! 😛 Nekaj jih je spalo v opuščeni planšariji, kar je bil tudi najin prvotni plan. Bi se kar malo gužvali, če bi prišla še midva.
Odcep za pod steno iz markirane poti se najde brez težav in kar hitro sva bila že pod smerjo. Ni nama je bilo potrebno iskati, saj sta bili dve navezi že notri. Ker sva opazila, da je naveza pred nama z dvema tečajnikoma, sva jih nenavezana hitro prehitela prva dva cuga. Hvala ČAO navezi za potrpežljivost, saj smo se potem v prvi polovici smeri kar malo srečevali na štantih. Zaradi tega sva si želela pospešiti tudi mimo naslednje naveze, in hvala tudi navezi iz Wajdušne za strpnost ob najinem prehitevanju. Popoldne je bil namreč napovedan dež, zato nisva imela želje, da naju ujame. Sestop v dežju bi bil zelooo neugoden.
Kot sva se že prej dogovorila, je šel Gašper naprej težje raztežaje, jaz lažje, čeprav se je vmes to malo pomešalo. Štantov je bilo v smeri neomejeno! Nisem še videla toliko štantov, kot jih je bilo tukaj. Tudi klinov je v smeri kar nekaj, drugače je pa skala idealna za vstavljanje vmesnih varoval, sploh če si kot jaz in vedno zaideš iz smeri, kjer potem zmanjka klinov 😀 Malo vaje iz iskanja lažjih prehodov me še čaka. Skica s spleta in Miheličeva skica se malenkost razlikujeta, zato mislim, da obstaja kar nekaj variant, po katerih lahko greš. Smer se začne najprej malo v levo (kar sva šla nenavezana), potem sledi kamin s IV- detajlom, prečka v desno in nato v levo, potem pa se začne prava plezarija. Previsen prehod v 5. raztežaju je res hud in precej izpostavljen.
Plezanje je bilo res uživaško, skala je bolj kompaktna, kot smo navajeni za naše razmere – imajo kar malce tak dolomitski vajb. Kljub temu da sem naju vmes malenkost izgubila, sva bila na vrhu po šestih urah plezarije. Prvič sem šla tudi naprej gladko prečko in si seveda vmes naredila ogromno trenja (splača se štantat prej, ker so tam ene trije štanti pred prečko). Kaj, ko nisem nikoli prej poslušala, da je lažje plezati prečke kot prvi.
Na vrhu naju pričaka sonček, malo se usedeva in pomalicava. Vmes pride že naveza iz Ajdovščine in dogovorimo se za skupne abzajle. Čeprav je potem vse skupaj trajalo še malo dlje, kot če bi bila sama, je pasalo imeti malo družbe in spoznati ljudi iz drugih ferajnov. Sestop je kar zanimiv: najprej kratek sestop po strmih travah do rušja, kjer narediš tri abzajle do sedla (dva po rampi, en iz rušja naravnost dol), potem pa sledi gamsja stezica (začne se najprej gor proti Bavškemu Grintavcu, ne dol po travah – je tudi en možic tam), kjer se oprimeš vsakega borovca, ki je na poti. Čez zadnji skalni skok sva šla kar peš, ni se nama zdelo potrebno delati še enega abzajla. Potem pa sledi še dolga pot nazaj do avta. V Zadnjo Trento se sigurno še vrnem. Upam, da še letos, saj je baje rampa že postavljena tako, da bo treba tudi izlete sem plačati.