Sliši se kot naslov rahlo pohujšljive zgodbe, a temu ni tako. Omemba smeri Kamasutra in prisotnost poletja so misli rahlo usmerile v nagajiv tok razmišljanja. V terminu med 16. in 18. majem smo se tečajniki alpinistične šole skupaj z mentorji in še nekaterimi člani društva napotili v Paklenico z namenom plezanja daljših smeri. Prvopristopniki so se na pot podali že v petek, destinacija pa kamp Anića kuk, ki se nahaja ob glavni cesti vstopa v kanjon Paklenice.
Dva zamudnika (Ana in Peter) sva se podala na pot v zgodnjih jutranjih urah mrzlega sobotnega dne. Dolga pot je minila presenetljivo hitro, v sproščenem pogovoru ter ob spremstvu zvezde danice na nebu.
Za zamudo sva bila »kazensko«, kot dva neposlušna šolarja, dodeljena v vzgojo Alešu J., ki letos opravlja tudi vlogo ravnatelja alpinistične šole. Prispela sva ravno ob pravem času, da sva ujela preostale tečajnike še v kampu pri zajtrku. Hitro sva dobila v roke učno snov – vodnik po Paklenici ter omembo smeri, katero naj naštudirava – pristop in potek smeri, saj bomo kmalu morali te zadeve obvladati sami.
Vsak tečajnik je dobil enako zadolžitev od svojega dodeljenega mentorja (preučitev vodnika ter smeri), a so »ta pridni« tečajniki s to nalogo opravili že v petek popoldan, ob sobotnem zajtrku so le še malo osvežili snov…z Ano sva se tako bolj kot ne prepustila vodstvu ravnatelja.
V paru ali trojicah (mentor in en oz. dva tečajnika) smo zakorakali s kampa v kanjon Paklenice, novim dogodivščinam naproti.
Ravnatelj je svoja 2 šolarja odpeljal najprej v Centralni kamin nato pa še v Izduženo rebro. Plezalni dan je minil prehitro, šolarja sta bila navdušena, želela sta preplezati še smer Oprosti mi pape, a ravnatelj je ostal neomajen, bodi dovolj za 1 dan.
Ob vračanju skozi kanjon smo se srečali še z nekaterimi člani, spili skupaj pivo in izmenjali izkušnje o preplezanih smereh.
Preostanek popoldneva ter večer je minil v sproščenem pomenku ob hrani in pijači. Padla je tudi odločitev, da naslednji dan vsak tečajnik dobi svojega mentorja, tako da bo naveza štela le dve osebi. Ravnatelj se je odločil, da bom še 1 dan pod njegovim drobnogledom in nadzorom. Soplezalka je »preskočila razred« in bila dodeljena odličnjakom in nagrajena s plezanjem težje smeri.
Smer, ki jo je začrtal ravnatelj se je imenovala Josipa Debeljaka. Med hojo do izhodišča se nas je nabralo za manjšo skupino. Malo smo se zaklepetali z mentorji in preostalimi tečajniki, kar je botrovalo k precej podaljšanemu iskanju vstopa v smer. Orientacija je pešala, napisi za smer so bili napačni, tečajnik si ni zapomnil pristopa, ravnatelj ni nikoli tu plezal…zgodba o uspehu.
Naveličanost nad orientacijskim pohodom je botrovala premiku na drugo stran kanjona, v smeri ta dan bolj obljudene. K sreči je orientacijski pohod trajal tako dolgo, da je bila gneča ob vstopu ničelna. Za ogrevanje sva opravila z Oliverjem Dragojevićem ter nato odpeketala k Oprosti mi papeju. Na vrhu sva dohitela dve naši navezi in skupaj smo se vrnili v bazo.
Ravnatelj si je po varnem prihodu vseh tečajnikov v kamp oddahnil, da se je šolski izlet končal brez poškodb in kakšnih drugih nevšečnosti.
Hvala v imenu tečajnikov ravnatelju Alešu in preostalim mentorjem za vodenje in učenje plezanja v večraztežajnih smereh, vsi tečajniki smo zelo uživali ter preživeli nepozaben vikend v Paklenici.