Za ducat kilometrov preplezanih smeri se je nabralo v vročih poletnih mesecih. Mnogo doživetij in spominov, ki jih je težko zliti na papir v obliko kratkega članka. Pa vendarle…
Malenkost prezgodaj sva sezono dolgih smeri z Gregorjem (GRS Kranj) otvorila z obiskom Velike Cine. Zaradi spodobne višine in zgodnjega junijskega termina je bil običajen pristop še delno pod snegom, zato niti ne čudi, da sva se kljub Cinini priljubljenosti v vpisno knjigo na vrhu vpisala kot druga pristopnika v tem koledarskem letu.
Veliko lepega sva nekje daleč stran na južni polobli lani preživela z Urošem (AO Kranj). A je preteklo skoraj celo leto, da sva se znova navezala. Za obujanje andskih doživetij je bila več kot primerna Spominska smer Geršak-Grčar v Vežici. Sam sem jo prvič plezal do vrha in ja, tudi zgornja polovica ima navrtana sidrišča. Če se iz vrha smeri usmerimo približno v smeri vzhoda, nas prehodi skozi (požagane) borovce pripeljejo na pot Presedljaj – Korošica, s čimer naredimo lepo krožno turo.
Zanimivo bi bilo videti, kakšen izbor najlepših klasičnih smeri bi danes pripravil Tine Mihelič, če bi mu bilo še dano ubirati gorske stezice. Nekatere smeri iz prve izdaje Slovenskih sten danes že leta, celo desetletja samevajo, druge pa se v obdobju po nastanku niso uspele uveljaviti do te mere, da bi našle mesto v vodničku. Nekatere po krivici. Šele v zadnjem obdobju se je tako uveljavila smer Ang Phu (Manfreda-Štremfelj, 1980) v severni steni Debele peči, čeprav ima vse karakteristike alpske lepotice. Estetska linija v nadpovprečni skali ob zgledni izpostavljenosti, kaj več si plezalec še želi? Čudovit dan sva nad dolino Krma preživela z Vidom. Malce mu zavidam, da se mu kljub premiernemu obisku tistih koncev ni bilo treba izgubljati po sestopni lovski poti. Kot sva se nekoč z Janezom Elijo, ko sva bila oba prvič tam, in sva do Kovinarske koče po urah lutanja in abzajlanja prišla šele v trdi temi.
Najlepši so tisti trenutki preživljanja prostega časa, ko plan ni točno začrtan, ampak samo sledimo nosu in se dogodki odvijajo sami od sebe. Plezalcem nam je tovrstna filozofija še kako znana. Četverica Tomaž, Gašper, Bečko Jr. in jaz smo se v iskanju lepega vremena namesto na Pipo miru (hvala Kamničanom za ponujeno gostoljubje!) odpravili v Julijce. Prvi dan vikenda sva s soimenjakom plezala Kukušno v Debeli peči. Do smeri se dostopi po Medvoški vse do rampe sredi stene, ko se Kukušna odcepi. Ključ smeri je prehod do zgornje rampe, kakšnih dvajset metrov dolga plata poševno proti desni, kjer je težko namestiti kakšno pametno varovalo. Že sem se predajal opojnemu vonju borovih iglic vrh smeri, ko sem se zatresel še drugič. Nekaj metrov pred koncem izstopnega raztežaja mi je odletel levi stop, oporo je izgubila tudi desna noga, a so roke opravile svoje delo. Oblačno, megleno vreme nad dolino Belih vod naslednjega dne je bilo priročen izgovor, da sem namenil počitek desnemu ramenu, ostra bolečina me je namreč še nekaj časa opominjala na zgornji pripetljaj.
V čast mi je bilo, da sva si sredi julija vrv delila s Pintijem (AO Lj-Matica). Vendar, kako naj skupni cilj najdeta povprečen nedeljski plezalec in najboljši alpinist lanskega leta? Naj bo stena divja – da bo nekaj haska tudi za Pintija, in pa zmerna ocena, da bom imel vsaj nekaj možnosti prostega vzpona. Zlatolaska v osrednjem delu severne stene Široke peči ustreza obema kriterijema. Opisov (razen tistega uradnega) praktično ni, nekaj besed o Zlatolaski se da najti zgolj v knjižnem delu prvega ponavljalca Igorja Škamperleta. Bolj kot visok športnoplezalni nivo v tistem divjem martuljškem svetu pride do izraza umetnost nameščanja varovanja v peskovniku in pravilno obremenjevanje vseh čudežno vertikali še upirajočih se oranžnih blokov. Od sosede zlogasne Čihulove smeri seveda ni pričakovati nič manj kot to! Opremljenost je nična, preteklo človeško prisotnost v smeri pa malo pred koncem resnih težav dokazuje preperela lojtrca, ki je čez slabo razčlenjeno plato (nekaj metrov plezanja navzdol) pomagala tudi meni.
Na povratku, že nekje pod Akom, je Pinti povedno pripomnil: “Živa sva pa le ostala…”.
Kako si lažje spočiti glavo, si urediti misli in se nadihati svežega zraka, kot z obiskom že poznanih klasik zmerne težavnosti? Z zagnano kranjsko mladežjo smo se prepustili debelopeškim užitkomv smeri Jesih-Potočnik, ob čemer sta Nina in Matic – »Križn« splezala svoje prve raztežaje v vodstvu, dan kasneje pa smo z Marušo in Jakobom pred slabim vremenom ubežali še iz Stebra revežev v Zadnji Mojstrovki. Plezali smo desno varianto (torej da do detajla prideš po polički iz desne) in naj omenim, da moje pomnjenje hrani lepše spomine na levo varianto, ki sem jo plezal pred leti – vemo, da čas spomine preoblikuje, zato zgornja trditev ne odraža nujno dejanskega stanja.
S preplezanimi metri prej kot slej pridemo do spoznanja, da ocena varljivo premalo pove o resnosti posamezne ture. Z Mihom (AO Jesenice) sva v Steni spoznavala prastaro klasiko Prusik-Szalay, eno najdaljših smeri v severnem ostenju Triglava. Malce začudena nad skromno opremljenostjo sva v Sfingini senci vijugala skozi celoten dan, priča uspešnemu vzponu pa je verjetno še danes čelka, ki sem jo (nehote) pozabil na podih vrh smeri.
“Cine so eldorado previsov in klinov, Civetta kraljestvo težkega prostega plezanja, Pala pa meka plezalskih uživačev”, je zapisal Tine Mihelič v avtobiografski knjigi Klic gora.
Ob sumu da spadam med slednje, sem se pridružil Kranjčanom pri odkrivanju področja Pale di San Martino, začenši z “najlepšo smerjo na svetu”, Razom tančic v Madonni. “Prijatelj Ali, nesrečnež, že na začetku svoje plezalske poti si spoznal najlepše, si boš znal poiskati nove Raze tančic?”, nadalje Tine ogovarja svojega takratnega soplezalca, isto misel sem predal naprej moji tokratni soplezalki Maruši, ki je šele začela z okušanjem alpinizma. Da gre za območje plezalnih presežkov, sva si bila enotna tudi z Urošem po obisku Zahodnega raza Sass d’Ortige. “Absolutna izpostavljenost, prava nebeška lestev”; Miheličeve slavospeve si očitno zaslužijo vse tamkajšnje skalne klasike.
Prav zanimivo je dejstvo, da je Tone Škarja, čeprav Kamničan, pustil globoke sledi na senčni strani kamniških hribov – nad Jezerskim. Z Mihom sva splezala eno tamkajšnjih lepotic, Trikot v steni Dolgega hrbta. Eden od detajlov plezanja visoko nad Ledinami je prihod (šele) v poznem poletju, ko sneg ne ovira (pre)več samega dostopa do smeri. Primerjavši z Jernejevim stebrom se mi je zdel Trikot orientacijsko lažji, težavnost plezanja podobna, opremljenost in skala boljša.
Da bi bile stene savinjske regije ne preveč zapostavljene, sva se z Vidom podala v Spominsko smer Iva Reye (Zmaj-a). Naj bralec verjame ali ne, kljub lepi vremenski napovedi sva bila v celotni steni Ojstrice tistega sobotnega dne sama.
»Zmaj začne bruhati ogenj v lažji lopi«, slikovitost najtežjih dveh raztežajev opisuje Tine Mihelič, Prle pa za prvega od njiju dodaja, da tod pač vsaka naveza ubere svojo smer. Sam nisem izbral najugodnejše, saj monolitna skala praktično ni dopuščala varovanja, zato pa se odkupi naslednji, fizično najtežji raztežaj, v katerem pri dolžini še ne polovice vrvi tiči kar okoli 20 klinov.
Svojevrsten vsakoletni izziv je, kam jo mahniti na Marijino vnebovzetje, dela prost dan, ko so vsa najpriljubljenejša hribovska izhodišča že ob zori polno zasedena s premično pločevino. Z Nino sva raziskovala verigo Pelcev nad dolino Bavšice. Gre za tiste kotičke naše domovine, “kjer tišina šepeta”, če si smem sposoditi besede Franceta Avčina. Tudi to pot je bilo tako, v celotnem dnevu sva srečala zgolj eno dušo, pa še to globoko spodaj, pod planino Bala.
Kar nekoliko nerodno mi je, da se ob intenzivnem vandranju tod in tam vse do letošnjega avgusta z obiskom nisem poklonil najslavnejši smeri daleč naokoli, Čopovemu stebru v Triglavu. Do zmenka z zgodovino sva z Vidom ekspresno dostopila po Skalaški smeri, a nato nepričakovano nekaj časa pustila v prvem, manj zahtevnem delu stebra. Osrednji del smeri je odlično opremljen, zaradi obilice klinov je občutek plezanja vseskozi popolnoma varen, kar pa ne zmanjša občudovanja do Joža in Pavle, ki sta se težnosti v osrednjem triglavskem stebru kot prva upirala pred skoraj že osemdesetimi leti. Globok priklon!
Zemljin vrtljaj premora in že sva z Vidom znova vsak na svojem koncu vrvi, tokrat v Direktni smeri v Štajerski Rinki. Navdušena nad kvaliteto skale in drzno linijo sva izstopila že predčasno po gredini proti levi, da bi nama zgornji del ne pokvaril doživetja. Pohvale Vidu, ki je že za časa najstniškega stanu spoznal lepo število težkih klasičnih smeri – in to v enakovrednih navezah.
Vsakoletne priložnosti srečavanja plezalcev iz vseh strani neba ne gre zamujati, pripraven za tovrstno reč je obisk tabora Nejca Zaplotnika v organizaciji kranjskega ferajna. Tabor je konec avgusta gostoval na Klemenči jami nad Logarsko dolino. Pričakovano je bila Ojstrica tokrat bolje obiskana kot pred tedni, z Nežo (AO Kranj) sva najin premierni skupni vzpon proslavila kot del vlakovne kompozicije čez Desno smer. “Čemu bi ne zabelila vzpona”, si je mislila Neža in nad gredino zavila proti levi, tako da sva na vršno melišče izstopila v isti liniji kot močneži, ki so istega dne opravili redko ponovitev Templja skrivnosti.
Moje štirikolesno prenočišče je jutro naslednjega dne dočakalo na Jezerskem, kjer sva se z Urošem S. (AO Kranj) od poletja poslovila z obiskom… Indijanskega poletja, še eni super klasiki Dolgega hrbta. Pritrjujeva mislim (so)avtorja smeri Pavleta Kozjeka o skopih razčlembah in klinom nenaklonjeni skali. Na zahtevnih mestih ni časa za kolobocije, ampak je edina pot strumno gor. Obema se nama je težji kot tehnična prečka proti levi (ni klina) zdel raztežaj zatem, pokončna poklina, ki privede do stika s smerjo Šimenc-Škarja. Tudi v sledečih raztežajih četrte in pete stopnje ni obilo podarjenih metrov.
Po Indijanskem poletju so septembrske temperature hitro razblinile upe na indijansko poletje, sezona severnih sten se je zaključila. Uživajmo v privilegiju, da si lahko ob vseh svetovnih norijah in ostalih osebnih življenjskih preizkušnjah na svežem zraku prepevamo stoletje stare skalaške stihe. Naj ta čas nikoli ne mine!
Skala, divja skala,
kras gorenjskih gor.
Skala, divja skala,
ti vedno boš nam vzor.