Že od nekdaj mi niso dale miru, ko sem jih gledal od daleč. “To moram jaz enkrat probat,” sem si rekel. Letos, ko smo bili družinsko v Pakli, sem šel po Majstorski cesti na izvidnico… in sestavil plan. Po malem tipanju po soplezalcih in lovljenju vremenskega okna se je nekako vse poklopilo. Z Gašperjem, po eni rundi “toolanja” na garažni hiši, dorečeva – v petek greva! V petek štartava zjutraj v Šentjakobu. Pozno dopoldan prispeva, hitro nekaj vrževa pod zob, nase opremo in že greva v steno. Zmenila sva se, da poskusiva kar skoraj najbližjo smer, Greblje, da malce “potipava” lokalne ocene. Pred nama je naveza Hrvatov. Midva pa po sosednji, težji smeri čez plošče narediva obvoz, jih prehitiva, in po koncu smeri stojiva prvič na vrhu Tulovih gred – 1120 m. Pogledava naokoli in izstopiva po markirani poti, kjer je še malo poplezavanja, da dobiva občutek za orientacijo. Ker so dnevi kratki, nama ostane še nekaj časa, zato pade odločitev, da poskusiva še eno. Tokrat je na vrsti Rokova poč. Ni nama ostalo veliko časa, ampak videla sva, da so bili stari mojstri plezanja kaminov in poči v masohističnih dimenzijah! Ampak ne v takih, da bi nama zmanjkalo svetlobe. Seveda ni bilo nič opremljeno, da ne bi bilo preveč lahko. No, ta pač ni šla skozi. Po delnem vzponu hitro sestopiva do kombija, si skuhava, ker so noči mrzle in ni kaj drugega početi. Od mrzle vode bi še grlo bolelo, pivo pa ne škodi – eden pač ne škodi. Zvečer hitro zaspiva in študirava za naslednji dan.
Sobota zjutraj. Z Gašperjem štartava na južno steno, smer Winnetou. Žlebasta smer, od začetka do konca dobro navrtana, ne popušča od prvega do zadnjega raztežaja. Specifično plezanje, po katerem nogice niso več tako “happy”. Hitro dol in še eno smer, tokrat bolj na ziher, najbližjo – Barbarino smer. A ja, a veš tisto, ko smo skakali ristanc? No, to je bilo podobno, da prideš do začetka vsake smeri. Čeprav je očiščeno, še vedno skačeš s kamna na kamen. Stopala niso več tako “happy” po Winnetouju. Z gojzarji sva se pognala v omenjeno smer, ki je neopremljena do vrha. Možnosti varovanja ogromno, skala odlična za to težavnost. Ko prideva na severni del, naju začnejo premetavati sunki vetra – močni, več kot 100 na uro, tako da si se kar naslonil nanj. V mraku končno prispeva do avta.
“Ti, Gašper, tole bo jeba ponoč. Tole bo kot morska bolezen nismo jadralci.” Gašper skuha v kombiju, jaz grem na signal preverit vreme. Nič obetavnega do jutra. Tudi čez dan v nedeljo bo v “iber” pihal. Noč je jasna, polna zvezd, ampak veter… Pridem nazaj, hočem pripraviti nekaj za pod zob, ko sunki vetra zatresejo kombi. Dobro, da še nisem začel s pripravo makaronov, ker bi šli po kombiju. Tole ne bo šlo. Sosedi Hrvati vztrajajo, midva pa se odločiva, da zapeljeva malo bolj v zavetje.
Po kakšnih petih kilometrih najdeva odsek med skalami, kjer razminirajo mine. Idealno zavetje – “če ne rukne ven tudi notri nov”. Parkirava in končno balzam. Po večernih pripravah direkt spat. Za jutri nisva preveč navdušena, saj veter ne bo ponehal. Bo, kar bo. Zjutraj zaslišiva žvižganje v daljavi. Greva pogledat, če bo kaj z vzponom. Prideva pod smer, še vedno v zavetju, ampak 50 metrov višje plešejo že veje. Po tehtnem premisleku obupava in se odločiva za sestop in pot proti domu.
Tako sva preživela divji vikend na Velebitu. Razen vetra se je vse poklopilo, ampak še dobro, da je kaj ostalo tudi za naslednjič, ko se vrnemo z večjo ekipo. Za pravo prvinsko izkušnjo pod zvezdami.
Plezala sva: Franci Stare in Gašper Vodlan