Domov ALPINIZEM Po grebenu čez široko peč

Po grebenu čez široko peč

objavil Tomaž Žekar
137 views

Za alpinista željnega potepanja po divjem svetu, je prečenje grebena Široke peči prava smer. Začetek grebena je na vzhodnem koncu stene. Če hočeš na Široko peč, nočeš pa plezati čez steno, moraš v Amfiteater. To je zanimiva kotanja, skrita med Široko pečjo, Škrnatarico in Dovškim križem. Je kar težko dostopna, Izhodišče zanjo je Za Akom, najbolje iz bivaka III, kjer prespiš, ker tura je dolga. Tako smo se v soboto popoldan podali pustolovščini naproti.Na pobudo Urbana se z Gašperjem odpravimo proti bivaku za Akom. Komaj odložimo stvari, se zunaj ulije dež, mi pa pod deke.

Zjutraj stopimo proti vrhu, ki ga je zlata naveza osvojila 1928, kar uvršča Široko peč na mesto enega zadnjih vrhov pri nas, na kateri je bil postavljen možic… Urban omeni, da je štirinajst dni nazaj plezal vzhodni steber, 700m IV. Misli mi pretrga prvi balvan v grapi. Z leve in z desne lepo zamaka. Petmetrski skok hitro preplezamo , na drugem podobna zgodba.

Mokro in spolzko. Klin na sredi ublaži težave z varovanjem, a situacija da vedeti, da bo šlo zares. Daleč spredaj že opazujemo trideset metrski skok, ki je za pristop do krnice Amfiteater ključen. Nad njim je še dobrih dvesto višincev, najprej po presenetljivo kompaktnih platah, potem pa po šodru, kakor veš in znaš. Prečimo proti vzhodnemu stebru kjer začnemo z plezanjem. Težavnost ne presega II-III stopnje, a kaj, ko se oprimki v skali izkažejo za zlepljen grušč. Do tretjega stolpa plezamo nenavezani, na vrv se navežemo na ključnih mestih, kjer so po celem grebenu narejena sidrišča z svedrovci. Plezanje je izredno naporno, ne zaradi težavnosti, pač pa zaradi krušljivosti skale. Okolica je divja, razgledi so kljub oblačnosti res dih jemajoči. Med poplezavanjem zreš v globino severne stene in se čudiš navpičnosti. Mraz je, prsti so ozebli, mi pa se znajdemo na petem stolpu kjer nas čaka spust po vrvi. Štirideset metrov nižje na polici iz navpične rdeče podrtije navezani splezamo proti vrhu. Napetost popusti, na vrhu smo, zaveš se, da ni še konec.Sestop v tem razbitem divjem svetu bo cel rodeo. Celotno plezarijo nas je bičal leden veter in sedaj pri sestopu prične snežiti. Pričnemo s spusti po vrvi, že na prvem sidrišču se nam vrv zatakne in ne popusti niti na prošnjo škripca, Urban spleza dvajset metrov višje in reši situacijo. Pri drugem spustu smo ven iz hudega. Pot pod noge čez Amfiteater, po zažljebljenih mokrih platah plezamo navzdol, čaka nas še par spustov ob vrvi in že smo z čelkami v dolini kjer si podamo roke. Celotna tura je trajala trinajst ur in v tem času nabereš petnajst kilometrov, ture ni za podcenjevati in je izredno težavna zaradi krušljivosti skale.

Tura je divja, psihično naporna in kot je zapisal Tone Svetina v romanu Stena;Če boš hodil v gore, se boš moral marsičesa naučiti. Posebno če se boš bratil s skalo. Kdor jo pozna, je krotka. Kogar vzame za svojega, je njen. Kogar ne, ga uniči. Skala je kakor Ženska. Vsakemu se ne vda. Tistega, ki zna, pa prejme za svojega.

 

 

Naroči se na obvestila
Obvesti o
0 Komentarji
Inline Feedbacks
View all comments