Domov ALPINIZEM Nemška smer z Zimmer Jahn izstopom

Nemška smer z Zimmer Jahn izstopom

objavil Tomaž Žekar
57 views

Ta zapis ima že brado saj se je vse spodaj napisano dogajalo ravno en mesec nazaj na nedeljo četrtega septembra. Že na prejšnjih turah smo se z mentorjema Nikom in Bojano pogovarjali, kam vse bi mi tamali šli in kaj bi bilo dobro za nas vajence in kako pomembna je orientacija v steni.Le te se priučiš samo z kilometrino, kljub odličnim skicam potekov smeri, romantičnih opisov, ko si enkrat sredi stene kot prvi v navezi, se počutiš kot ravnokar obglavljena kokoš, ki brez glave teka naokoli. In je padel predlog, da bi šli pogledat v Severno Triglavsko steno, ki je najbolj impozantna in da vidimo kako se kaj znajdemo v širjavah in višavah peskovnika, ko ne slediš svedrovcem in klinom, ki te lepo vodijo do izstopa iz smeri. Nedelje so za brezdelje in kaj je to drugega kot osvajanje nekoristnega sveta.., ura je bila zgodnja in smo krenili dogodivščini naproti. Med vožnjo smo kvazi lagodno pogledovali proti zahodu, saj se je sonce ravnokar začelo vzpenjati medtem, ko se mi vozimo in pogovor skrene iz kam gremo in kako, na vreme. Ja vremenska napoved ni bila najbolj ugodna za ta dan, nevihte so napovedali tam nekje okrog pete popoldan in smo že med vožnjo dorekli, da če bo v Mojstrani in okolici rahlo oblačno, ne vstopimo v smer. Z nasmeškom na ustih se pogovarjam, ker vidim, da kljub napovedi, oblakov ni na spregled in kot vse kaže nam mati narava ustreže in že se pakiramo in strumnim korakom hodimo steni naproti. V glavi premlevam misel, ki jo je zapisal Tone Svetina v knjigi Stena, da mi planinci,gorniki, posebej plezalci, imamo v duši nekaj skupnega. Vsi imamo radi gore. Vse nas navdaja želja po lepoti, po boju in tveganju, po izzivanju usode,več ali manj si želimo, da bi se srečali s smrtno nevarnostjo in jo obvladali, ker si v resnici želimo življenja. Tako se znajdemo na razpotju in pustimo Bojano, da usmeri korak v svojo smer saj se je šodra najedla, ker je letos že parkrat plezala z Nikom v steni, pred kratkim ravno kratko nemško, da sta naštudirala kako bosta peljala vajence čez. Se je vse lepo izravnalo, Bojana po svoj mir na Križ, mi trije z Nikom in Gašperjem pa po izkušnje. Kar dobro dihamo do vstopa in zaradi zvoka se nam na poti čez prag hitro umakne par, ki jim iz pogleda oči vidim, da jim ni jasno kako se človek lahko giblje navkreber tako hitro, ker vendar oni dihajo isto močno, pa se ne premaknejo nikamor. Niko naju spusti naprej in preverja kako sva se pripravila na plezarijo, jaz si mislim o Bog mi pomagaj, bral sem, učil se na pamet opis iz Miheliča, pa nimam pojma,ne da bi pogledal na list, ko Gašper zdrdra na pamet začetek oziroma opis vstopa smeri. Tu smo pri tabli, spomeniku in gremo, še malo in si nadenemo čelade in opremo in zdaj gre zares. Jah nič, plezamo se gibljemo in iščemo prehode oziroma, kam bi naj šli, to počneva midva z Gašperjem. Niko med tem opazuje in koordinira in prevprašuje , ko je to potrebno, da ne zaideva iz prave smeri. Dogovorimo se, da takoj , ko začutiš potrebo po varovanju ali zaradi izpostavljenosti ali zaradi strahu to poveš in se navežemo, ker teren zaenkrat dopušča gibanje brez varovanja in smo vsi suvereni se gibljemo kot gamsi ter upoštevamo pravilo treh opornih točk.Niko nama odstopa vodstvo in je vedno zraven, da ne bi slučajno kam skrenili iz poti.


Med tem, ko nama prepušča vodstvo, vsakič, ko se iščemo vlečemo zapiske iz žepa in beremo. Wagnerjeva grapa nam je na levi in sedaj se prvič odločimo, da se jaz pa Gašper pozihrava… za vsak slučaj, kaj pa boš naredu z vajencom, ko ga v pokončni izpostavljenosti stisne, ja štrik mu dej pa bo. Potlej pa tud, če se u hlače podela, zazihran je. Ne ni blo tako hudo, ampak sva z soplezalcem poslušala vodjo, ker on ima izkušnje in je ocenil, da tako bo. In smo šli navezani kjer je bilo potrebno in na vsakem štantu lepo papir iz žepa se vprašat kje sm lezu in naglas prebrat opis kjer naj bi se nahajali…. Tako smo počasi preplezali ključna mesta in prilezli do Nemškega turnca. Smo posedeli se pomenili in krenili v žlebu snega ni nikjer in Gašper potegne, da mi kaplje izpod čela ne uidejo, diham in razmišljam, plezamo kot gamsi in pridemo do ključnega dela in se navežemo.

Gašper potegne in že se sprehajamo po gruščnatem terenu in pospravljamo opremo v nahrbtnik. Za sam dostop do vstopa smeri smo porabili uro in deset minut, za plezarijo dve uri in trideset minut in sestop dobri dve uri in deset minut. Se pravi, hitri smo bili, vse skupaj nam je vzelo šest ur, to pa zato, ker se je vse izteklo kot smo načrtovali in kot v knjigi Stena piše Tone Svetina, zaželeli smo si čistega zadovoljstva,radosti in moči. Vsega tega pa je v Triglavski steni dovolj za vse. Tale prva izkušnja res ni bila od muh.Stena, k tebi in tvojim gredinam se pa še vrnemo!

 

Naroči se na obvestila
Obvesti o
0 Komentarji
Inline Feedbacks
View all comments