Domov ALPINIZEM Bohinjska smer v Steni

Bohinjska smer v Steni

objavil Urban Bolta
105 views

Že več kot pol stoletja je tega, kar sta brata Mihelič v Triglavski steni utrgala sladek sadež, kot se je v knjižnem delu Klic gora slikovito izrazil priljubljeni gorniški pisec Tine Mihelič. Govora je seveda o njuni prvenstveni Bohinjski smeri v zahodnem delu severne stene. Že samo ime avtorjev je dovolj močan magnet za obisk smeri, nemalo misterično je tudi branje (redkih) spletni polemik o sami težavnosti, zato sva se s Katarino Legat (AO Kranj) minulo soboto kar na lastne oči prepričala, kakšno plezanje ponuja Bohinjska smer.

Na dostopu si je vredno ogledati linijo med vsemi strehami in previsi, da ob vstopu v smer ni orientacijskih težav. Začetni raztežaji, ki ne presežejo težavnosti IV+, so tekli gladko, nekaj časa je vzelo zgolj zabijanje in izbijanje, saj je smer vse do zgornjega dela skopo opremljena. Na koncu dolge prečke v desno sredi smeri sva v plateh (III) pustila en klin, nato pa se je stena pod ogromno streho (»nosom«) postavila pokonci. Sledilo je plezanje po plateh in zajedah, po dobrem raztežaju plezanja pa začetek vohljanja, kje smer izsili prehod v levo. Spletna literatura si tu namreč ni enotna.

Našla sva lep in netežaven prehod (na fotografiji spodaj označen z oranžno barvo). Od starih dveh štant klinov na desno skozi poševni kamin (III-IV), čez majhen previsek in nazaj levo na polico (1k). Zaradi trenja priporočljiv štant, nato pa nadalje levo, kjer se za robom odpre netežavna prečka rahlo navzgor, ki pripelje na udobno terasico pod najtežji del smeri.

Tukaj levo za rob!

Od tu dalje orientacijskih zank ni več, je pa zato plezarija konkretnejša. Dva nadaljnja detajla sta vsak zase precej zahtevnejša kot detajli (po oceni primerljivih) bližnjih smeri Sandija Wisiaka, Tržaške ali Zahodne zajede. Bo že držalo, da se je skozi leta pri prepisih ob oceni »V« izgubila tehnična ocena, o čemer govori nekaj let star članek na strani Gore in ljudje. Bolj primerna ocena za krušljiv previs nad terasico je sigurno »V,A0«; od sedaj naprej je še za kanček težji, saj je siromašnejši za odletelo šalco.

Tudi detajl pri črnem prusiku ni ravno sprehod, je pa zato dobro opremljen. Izstopni raztežaj prav tako ponuja strmo plezanje, to pot s skopim varovanjem. Stena se tu položi, od konca smeri do Bambergove poti pa je nato samo še nekaj minut lažjega poplezavanja in hoje proti desni.

Ob koncu vsake podobne ture gre skozi glavo vedno ista misel: globok priklon našim klasičnim alpinistom, ki so pred mnogimi desetletji stene prepredli s številnimi drznimi linijami!

Najina linija v zgornjem delu stene je označena z oranžno barvo. Vir: Plezanje.net

Naroči se na obvestila
Obvesti o
0 Komentarji
Inline Feedbacks
View all comments