Po petih letih se spodobi spet v Steno. In ker je spomin na Kratko Nemško smer v 11 letih, odkar sva jo splezala, precej zbledel, morava pa biti v Ljubljani ob 15., si vzameva konkretno rezervo in iz Vrat startava ob 5.30. Lučki ugasneva nekaj minut pred začetkom plezanja, kjer srečava plezalca, ki se je odpravil čez Slovensko – in s katerim smo se ponovno srečali na vrhu smeri. Vseskozi slediva Miheličevi skici, glede na množico klinov in sidrišč nisva zgrešila niti za meter.
Za zavriskat je, ko skrinjico na Nemškem turncu po slabih dveh urah poplezavanja zadaneš v nulo. Snega v grapi od tu naprej je glede na sneženo zimo manj od pričakovanj. Skala je dobra, varovala sva se, kjer je bilo to potrebno. Na izstopu sva se pri iskanju rinke (takoj po preplezanem najtežjem delu levo malce dol na skali) tudi toliko zamudila, da se je moral varovalec obleči😁 Sledil je 2:15 sestop čez Prag, v Ljubljani sva bila že ob 13.
Bojana in Niko