Zinalrothorn

V petek se nas je osem hrabrih odpravilo proti Zermattu s ciljem, da po normalni smeri (AD-) osvojimo 4221m visoki Zinalrothorn s katerega je menda prelep razgled na okoliške štiritisočake.
Po načrtu smo se morali prvi dan (v petek) pripeljati do Zermatta, se povzpeti 1600 višinskih metrov do koče Rothornhutte na 3200 m ter ujeti večerjo ob pol sedmih. Ta del načrta smo seveda izpeljali brezhibno. Ko smo si po večerji odprli pivo, prinešeno v nahrbtnikih in ohlajeno v snegu, smo kar pozabili na vse med potjo izrečene kletvice na temo pretežkih nahrbtnikov. V koči smo našteli še okoli 50 gornikov z enakim ciljem.

Ker smo se zvečer “temeljito” pripravili na zgodnji jutranji odhod in zjutraj še po rahlo zmedeno hodili sem in tja po hiši, smo uspeli od koče oditi skoraj ob zastavljenem času nekaj minut po četrti, a žal med zadnjimi. Smo pa na pristopu uspeli nadoknaditi zamujene minute in že do prve krajše skalne stopnje za seboj pustili večino ostalih navez. Jutranje razmere so se zdele ugodne. Bilo je skoraj pretoplo in ne preveč vetrovno. V dveh urah smo dosegli višino 3900m. Na žalost pa se je s približevanjem vrha približalo tudi sicer za popoldne napovedano poslabšanje vremena. Ravno pred naskokom na zadnjih 300 metrov skalnega dela težavnosti do III. stopnje, so nas iz vseh strani obkrožili oblaki, začelo je deževati in močno pihati. Po kratkem posvetu smo hitro ocenili, da bodo vremenske razmere na grebenu verjetno še slabše in se odločili za sestop. Še preden smo nazaj nataknili dereze, sta se dež in veter le še okrepila in potrdila našo bolečo odločitev.

Sestop je tako v prvi polovici minil v znamenju mokrih gat, prijetnega vetriča in nohtanja, drugi del pa v “trepljanju po ramah” in modrovanju o smotrnosti naše odločitve. Hitro smo bili nazaj pri koči, se tam preoblekli ter nato v čedalje lepšem, a še vedno oblačnem vremenu sestopili nazaj v Zermatt, kjer smo uspešno porabili preostale franke in nato ob poziranju turistom, ocenjevali švicarska piva iz kioska. Sledila je kruta vrnitev v realnost s pomočjo toplotnega udara (37°C v Milanu) in bolečih riti po dolgi vožnji nazaj v Slovenijo.

Boleče noge te dni govorijo o vrhunskosti zastavljenega cilja. Družba in izlet kot celota pa prav tako. Večina časa nam je minila v znamenju izrednih strokovnih debat in nadaljnjih (kolesarskih) ciljih.

Samo za vas smo trpeli Jurif, Bečko, Janez, Ipo, Hrast, Meta, Niko in Miha. Vse pohvale in zahvale Janezu za brezhibno organizacijo (in lektoriranje 😀 ).