Včeraj sva se z Bojano namenila splezati Severni raz Male Mojstrovke. Zaradi obveznosti sva bila na Vršiču okoli 9h, slabe pol ure kasneje na vstopu v smer. Prva naveza je ravno vstopila, še ena je čakala za njo. Ker sva želela takojšnjo akcijo, sva prvič spremenila plan in se odločila za sosednjo Smer po kaminih, za katero sva tudi imela Miheličev opis. Najprej naju je presenetila sitnost prvega raztežaja, a ker naj bi bila težavnost -IV, sva nadaljevala in prišla do drugega zagozdenega balvana, ki ga nisva našla v opisu. Vmes sva opazila več potencialnih abzajlov in tudi sam sem večkrat pomislil, da bi obrnila zaradi podrtije. A sem se odločil, da stisnem in poskusim skozi tunelček, na koncu katerega se je videla svetloba. Skozi tunelček po mokrem prahu (ponoči je še deževalo) in podrtiji in s številnimi obrati čez res malo luknjo sem se uspel, brez da bi snel nahrbtnik, preriniti na plano – tega ne doživiš pogosto, še posebej ne nenapovedano. Kasneje sem šele prebral, da se je tu zgodil podor 2016. Na sliki Bojana še binglja z nogami v luknji. Naj povem, da se je Bojani še podrla skala pod nogama na stojišču, meni pa odlomil res velik in na pogled soliden stop, a brez nezgode, ker sva v taki plezariji pričakovala najhujše. Skratka, nadaljevala sva po precej podrtem svetu in takoj ko je bilo možno (pri svedru), skrenila na vrhunsko skalo Severnega raza. Po tej smeri sva ujela navezi pred nama in šla nato ne le do prečenja levo do Hanzove zavarovane poti, ampak sva tokrat smer podaljšala za še dva raztežaja do vrha po Miheliču.
963
Dobra sta, midva z Jasno sva plezala raz in od zgoraj videla, koliko kamenja in skal je nagrmadenih v “ready to go” stanju v kaminski smeri. Ocenila sva, da tega nihče ne bo plezal, ker je plezanje po takem bolj kot ne loterija, nisva pa tega zapisala na forumu – sorry. V takem ni sramotno obrniti ali pa “uiti” v drugo smer.