Eno poročilo z malo več zamude (upsi), ampak je fino imeti kakšno referenco 😉
V nedeljo, 16. 8., sva se z Matejem odpravila na mentorsko turo. Matej je nekaj dni prej predlagal Vzhodno smer Male Rinke. Tako da sem en dan prej študiral, kje in kako iti, da bova našla vstop v smer oziroma da ne bi prevečkrat vprašal, ali greva prav.
Se pravi, okrog sedmih sva prišla na parkirišče v Logarski dolini, kjer sva na hitro preverila opremo in si jo razdelila. Potem pa sva jo kar hitro mahnila v smeri proti Frischaufovemu domu na Okrešlju. Stopnice na poti so bile še vedno sitne, točno tako, kot se jih spomnim.
Pred planinskim domom sva zavila na jaso, kjer sva si ogledala današnji cilj, ki je v tistem trenutku izgledal identično kot slika iz vodnička. Tam sva predebatirala, kako bova nadaljevala pot, jaz pa sem ponovil oziroma se naučil še nekaj novih terminov, da bom naslednjič lahko samo smer in njen dostop bolje opisal.
Pot sva nadaljevala do Turskega žleba, medtem pa naju je pošteno grelo dopoldansko sonce, tako da sem bil kar vesel, ko sva prišla do začetka Turskega žleba, ki je bil prijetno v senci. Tam sva se opremila s plezalno opremo, ki sva jo imela s sabo, in naredila kratko malico, nato pa sva vstopila v Turski žleb do prvih klinov, ki so označevali začetek smeri.
Od tam je po moji oceni sledilo 200–250 m relativno prijetnega plezanja, za zadnjih 100 m smeri pa sem se moral že kar malo potruditi, ker se je izkazalo, da takšno plezanje zahteva svojo vrsto vzdržljivosti. Tako da sem bil izjemno zadovoljen, ko sva prišla do vrha. Prav tako sva potrdila Matejevo predpostavko, da naj računam čas plezanja približno dvakrat toliko, kot je napisan v vodničku. Očitno bom moral še malo vaditi sidrišča, da bo vse skupaj potekalo malenkost hitreje 😉
Na vrhu sva opazila, da se nama bliža nevihta, zato sva se hitro spustila do vrha Turskega žleba. Vmes je Matej preverjal vremensko napoved, ki nama je bila, hvala bogu, naklonjena. Tako da sva si lahko pred spustom v Turski žleb privoščila malico. Sam spust po Turskem žlebu pa je zagotovo zanimiva izkušnja. Na dnu žleba sva prav tako opazila družino gorskih prijateljev, ki so se veselo sprehajali po bližnjih skalah.
Preostanek poti do avta je minil brez večjih zanimivosti, razen tega, da sem že do vrha smeri spil vso svojo vodo (tole se bom moral naučiti, da bom bolj varčen). Tako da sem bil že pošteno žejen, ko sva prišla do izvira Savinje, zato sem si tam privoščil kar celo flašo izvirske vode.
Drugače pa tudi ostalim priporočam to smer, ker je zanimiva in ponuja lepe razglede. Poleg tega je večina smeri v senci, tako da nikoli ni zares prevroče.
In seveda se zahvaljujem Mateju, da me je peljal na turo in me na njej naučil precej novih stvari 😀