To soboto, čeprav vremenska napoved ni bila najbolj obetavna, sva se z Lukom (AOŽ) odločila za Malo Mojstrovko. Lani sem plezal Severni raz in sem se v enem trenutku zaplezal nekoliko preveč desno ter se verjetno priključil Pripravniški smeri. To sem hotel še komu pokazati, Luka pa se je prvi javil. 🙂
Načeloma, ko prideš do drevesa, nadaljuješ rahlo desno in slediš klinom ter možicem. Na enem mestu sem pustil klin za štant. Od tam je še en raztežaj in si zunaj.
Ta linija se mi zdi precej bolj logična kot prečenje proti Hanzovi, hkrati pa sva z njo na svoj način obeležila 100 let od prvega vzpona. Malo naju je presenetilo, da na tej strani Vršiča ni bilo skoraj nikogar. Po izstopu iz smeri sva se povzpela še na vrh Male Mojstrovke, kjer sva že videla, da prihaja nevihta. Hitro sva se odpravila navzdol, dež in grmenje pa sta naju ujela ravno, ko sva prišla na melišče. En blisk strele me je za trenutek popolnoma zaslepil, Luka pa pravi, da ni opazil nič posebnega. Očitno sem malo bolj občutljiv (: Za konec še pivo v koči in potem domov.
V nedeljo sva s Filipom (AOK) sprva nameravala plezat nekje v severni steni, ampak nama je bilo hitro jasno da po nočni nevihti iz tega ne bo nič. Filip se je spomnil Skritega veselja v Brani, zato sva se odpravila tja.
Vstopila sva pri PZS-klinu in splezala prvi raztežaj. V drugem pa sva naredila napako. V opisu piše, da greš od stojišča naravnost in nato rahlo desno, šele kasneje pa sem na fotografijah opazil, da smer že od štanta poteka precej bolj desno (modri vris).
Preplezal sem tisti del (tirkizna linija na sliki) in ni bil ravno enostaven. Vijoličnog skale/kruga (na slikci), tam već ni, nekdo je sprožil dol. Če kdo ve, kaj sva pravzaprav splezala, naj pove. V vodničku na Slovenskih stenah nisva našla ničesar. Varovanja pa ni bilo. Tudi klin, ki je bil tam, ni bil ravno vreden zaupanja. Nad tem klinom, pod previsom ,v kotu so bila še dva klina (modra profilca) in ena vponka, tako da se mi zdi, da se je nekdo od tam spuščal. V nadaljevanju pa se spet pojavijo klini originalnega Skritega veselja.
Preostanek smeri je bil zelo lep – lepe štirke, izstop pa po varianti V, ki gre čez lepo poč in je dobro opremljena s klini. Nadaljevala sva po Šiji na vrh Brane in sestopila po normalni poti do doma.
Filip mi je kasneje omenil, da je bil nekje pri Planjavi helikopter, ampak med plezanjem tistega dela nisem slišal nič. Zanimivo, kako te fokus popolnoma izolira od sveta okoli tebe.
Na koncu je bil vikend res odličen – dobra družba, lepa plezarija in dva super dneva v hribih, čeprav vremenska napoved sprva ni obetala nič dobrega. Včasih treba iti pogledat.
PS: Oprostite za napake v slovenščini, še vedno se učim. 🙂
