V petek, 25. junija, sva se z Matejem s polno bojno opremo odpravila proti planini Podvežak. Ruzaki, napolnjeni s plezalno opremo, šotorom, spalkami in hrano za tri dni, so bili pošteno težki; okoli 20 kilogramov (Matejev še kakšen kilogram več od mojega, haha).
Pot naju je najprej vodila do Vodotočnika, nato pa naprej na Petkove njive, kjer sva postavila šotor in začela izbirati smer za prvi dan. Spogledovala sva se s smerjo Mimo votline, a ker je bila ves čas zasedena, sva se na koncu odločila za Rekrutsko smer, ki velja za eno “lepših”.
Vstop sva našla takoj, orientacija pa je bila dokaj enostavna. Le prvi raztežaj je bil krušljiv. Prve tri, nekoliko krajše raztežaje sem potegnila kar v enem zamahu in štrika je bilo ravno prav do štanta. Naslednji cug je pripadel Mateju, ki se je z nekaj težavami in velikim ruzakom prebil skozi ozek kamin. Nato sem optimistično nadaljevala jaz, dokler mi nad eno poličko v roki ni ostala zajetna skala. S hitrim skokom na polico sem sprejela odločitev, da je tam idealen prostor za štant. Nadaljevanje je prevzel Matej, a ker se nama je zadnji del smeri zdel precej naložen in razsut, sva izstopila po prečki in nadaljevala po Preložnikovi smeri.
Naslednje jutro sva se namenila proti Razu v Vežici, vendar naju je energija prepričala, da bo dan bolje izkoristiti drugače. Vrnila sva se do šotora, odložila opremo in naredila čudovito krožno turo: Korošica – Planjava – Kamniško sedlo – po lovski poti do Repovega kota, kjer sva se osvežila v tolmunih, nato pa skozi Repov kot na Srebrno sedlo in nazaj na Petkove njive.
Zadnji dan sva vendarle dočakala tudi svojo priložnost in naskočila še smer Mimo votline, nato pa zadovoljna krenila proti domu.
Za konec pa še ena velika zahvala AO Kamnik za povabilo na njihovo Pip(o) miru. Takšna druženja in povezovanja med ferajni so nekaj, kar plezalno skupnost dela še bolj posebno.