KONČNO sva dočakali te najine Dolomite 🙂
Napokat stvari v kombi in gasa…
- smer: stena Vallone in smer Via Martin-Rumpelt, z oceno IV- in dolžino 300m.
Za prvi dan je mogla bit neka ornk tura s plezarijo 🙂 Dostop s prelaza, dobri dve uri. Vstopa ni težko najti (na koncu grape, lepo razvidno iz slike v knjigi), ga pa ne označuje noben klin ali karkoli. Prav tako v 300m dolgi smeri, zelo malo klinov (skupaj s klini na štantih, mogoče 8 vsega skupaj), tako da so imeli frendi in zatiči kar precej dela. Prav tako je bilo kar nekaj dela z orientacijo, saj ne moreš samo “slediti klinom”, tako da sva samo enkrat malo skrenili s poti, prehitro v prečko. Na vrhu (na skoraj 3000m) naju je pričakala zaplata snega v kateri sva si z veseljem ohladili noge 🙂 Sestop pa…no comment… V knjigi piše 4x 25m spust ob vrvi… realnost pa: 1 spust super, zračen 25m dolg spust direktno na polico, 2 spust pa… se spustim, pridem do vozlov na koncu vrvi… WTF do štanta pa se nekih 6m… iščem štant levo, desno, višje…NI!! K sreči je stena nekoliko nagnjena, slaba 4ka za poplezat navzdol in je šlo. Nika je potegnila vrv gor, zavezala obe skupaj in se varno spustila teh “25m”, ki je bilo v resnici dobrih 35m spusta…. tako, da PREVIDNO!! O še dveh spustih, ki jih omenja v knjigi pa ne duha ne sluha. Tudi sestop, ki sledi potem, do poti (cca 1h) precej neprijeten, po podrti grapi z ogromno naloženega kamnja in peska. Skratka prava alpinistična avantura 🙂
2. smer: stena Second Sella Tower in smer Via Kasnapoff, z oceno V+ in dolžino 280m.
S prelaza Sella slabe pol urce počasnega dostopa, v smeri že naveza in še ena pred nama. V nasprotju s prejšnjo smerjo, je bilo v tej kar precej klinov in vrvic (prusikov vseh debelosti), tako da z orientacijo res ni bilo težav. Štanti so vsi, ki so narisani na skici, plus še kakšen vmes, da se naveze ne gužvajo na istem. Pred menoj prijetna francoska naveza, klepetav par, res luštna družba. Malo manj sreče je imela Nika, kateri je sledil nekoliko nejevoljen italijanski guido, ki mu najbrž ni pasalo, da je bilo v smeri toliko ljudi. Smer ponuja res lepo, konstantno plezarijo, dobro skalo in čudovite razglede. V najtežjem delu je kratek, previsen bolderski problem, ampak je dobro varovano in tudi v poko se da lepo nastaviti še kakega frenda. Z vrha sledi 20m spust ob vrvi, potem pa hoja po policah ali pa še en spust (opcijsko po želji). Skratka smer, ki jo res PRIPOROČAVA 🙂
3. smer: stena Lagazuoi south in smer Via del Buco Bassa, z oceno IV in dolžino 260m.
V planu je bila smer Via Cip and Co, ker pa je bila mokra sva zavili v sosednjo. Ne preveč naporna plezarija, štanti označeni z vrvmi in klini, poleg te smeri poteka kar precej športno plezalnih smeri različnih težavnosti. In to nama je tudi prišlo prav, ko naju je 2 raztežaja pred koncem ujela močna ploha z mini točo. Tam sva se odločili sledit neki navezi, ki je plezala navrtano smer (5+) in sva tako varno priplezali do vrha smeri po zadnjem raztežaju za njima (se mana je nekako glede na premočeno steno in blatne plezalke zdelo veliko bolj varno in hitro). Smer je luštna, ni pa neka konkretna plezarija. Je pa sestop zelo udoben, že v cca 45 min si nazaj pri avtu 🙂
Poleg teh treh smeri se nama je prigodilo še polno zanimivih dogodivščin, ki nimajo tako zelo alpinističnega značaja, se pa zato zaradi smeha in nepozabnih trenutkov prav tako vtisnejo globoko v srce.
Zato vedno komaj čakava, da se vrneva tja 🙂
Nika in Živa
Bi dodala še ful enih slik iz smeri pa mi nikakor noče naložit 🙁
Najlepsi spomini se delajo v dobri druzbi🥰 Dolomiti pa naju ze klicejo nazaj k mava se kar neki oznacenih smeri v vodnicku😄