Žiga iz AO Kamnik ima vedno dobre ideje. Jani in Matej jih rada podpreta, jaz pa imam preprosto srečo, da me fantje vzamejo s sabo (in da ne živijo po principu »baba naj bo doma«). Živel prvi maj in živeli ti trije mušketirji.
Dostop in vzpon proti koči
Prvega maja ob 5:00 smo se odpravili proti Staffalu (parkirišče pri spodnji postaji žičnice). Na parkirišču žal ni stranišča, je pa sveža, ledeno mrzla tekoča voda. Pri prijetnih 15 °C smo se opremili, obuli pancarje, smuči pritrdili na nahrbtnike in zarinili navzgor.
Dobro uro smo hodili po travi, preden smo končno lahko sezuli smuči z nahrbtnikov in jih nataknili na noge. Na turnih smučeh gre vedno hitreje in kmalu smo pridobili višino do koče Quintino Sella al Felik.
O koči Quintino Sella
Koča Quintino Sella stoji na nadmorski višini 3.585 metrov na pobočjih ledenika Felik in ponuja spektakularen razgled na dolino Gressoney in masiv Monte Rosa.
Do koče vodi greben, opremljen s fiksnimi vrvmi, verigami in majhnim lesenim mostom, ki pripelje na skalnato planoto, kjer stoji koča Quintino Sella. Ta predstavlja odlično izhodišče za vzpone na nekatere štiritisočake Monte Rose, kot so Castor in oba Lyskamma.
Zimska soba – razkošje nad pričakovanji
Takšne zimske sobe še nisem videla. Pravzaprav gre za nekdanjo kočo, zato v njej poleg ležišč in natikačev najdeš tudi malo kuhinjo, plin (na katerem smo si skuhali čaj za večer in naslednji dan) ter peč. Slednjo smo sicer poskušali zakuriti, a neuspešno: dimnik je bil zabasan. Kljub temu je bilo v prostoru dovolj toplo, da smo hitro zaspali.
Plan A, ki to ni bil
Ob 4:00 zjutraj nas je (moj) alarm neusmiljeno zbudil. Opremljeni smo krenili proti Lyskammu, a kmalu ugotovili, da greben ni prehoden. Razmere so bile nehvaležne: premalo snega, saj je ponekod gledal ven ledenik, po katerem se v strmini ni dalo varno napredovati, ali pa preveč snega, da bi lahko plezali po skalah.
Plan B – Castor
Odločitev je bila hitra in soglasna. Plan B: Castor. Vzpon je bil čudovit, zadnji del pa precej strm. Navzgor smo ga “popikali”, navzdol pa jaz ponovno previdno, fantje pa elegantno na smučeh.
Plan C – ker zakaj pa ne?
Ko smo se iz Castorja hitro vrnili, smo ugotovili, da je ura še zgodnja. Škoda bi bilo iti domov, in tako je nastal plan C.
Odpravili smo se “pod Nasom”, splezali na Passo del Nasso (res čudovita smer, ki mi je konkretno dvignila adrenalin), nato pa si nadeli smuči in nadaljevali proti koči Gnifetti.
Pot se je izkazala za precej daljšo, kot je delovalo na začetku, in z zadnjimi močmi smo dosegli kočo. Zaradi pomanjkanja snega smo morali iskati prehode v dolino. Sledil je več kot 2000-metrski spust, kjer smo doživeli vse: gnil sneg, čudovite razglede, “rodeo” smučanje, izogibanje skalam in kamenju …
Na koncu smo prismučali skoraj do konca smučišča, do parkirišča pa smo morali peš le še dober kilometer.
Zaključek
Popoln vikend. Popolna družba. Spontani plan A, B in C. In nepozabna izkušnja.
Živel prvi maj in živeli moški, ki prenesejo še “eno v navezi”.
PS: Najlepše fotke so Žigove (Jani resno kandidira za miss aprila, Matej za miss marca na koledarju; jaz se bom pa očitno morala še malo uštulit).
.