Velikonočni prazniki, kot bi jih naročil: malo divji, malo nežni, predvsem pa visokogorski.
4. aprila sva si rekla: »Greva pogledat, če ima Bojč prav.« Toliko lepega je že povedal o zimskem grebenu na Grintovec, da naju je firbec preprosto vlekel tja gor. Parkirala sva v Koncu, si oprtala nahrbtnike in jo mahnila proti Kokrškemu sedlu.
Sneg je bil zjutraj še lepo pomrznjen, tiste vrste, ki daje občutek, da dobro drži. Od sedla naprej, ni bilo “špure”, a se ni prav nič udiralo. Po grebenčku sva hodila skoraj lahkotno, veter je ravno prav pihal, da naju je žgečkal po licih. Malo sva plezala po snegu, malo po skalah. Tisti popoln miks, ko si hkrati malo alpinist in malo otrok na igrišču.
Tik pod vrhom se je postavilo pokonci. Na vrhu sva se pofotkala, malo pomodrovala in se malo stisnila (ker takšni razgledi kar kličejo po bližini). Res ena taka romantična tura (ne pocukrana).
Sestop pa, no, malo manj romantičen, ampak zato nič manj zabaven. Po Grapi čez Jame sva pikala navzdol, sonce je že naredilo svoje in sneg ni bil več tako prijazen. Bolj divje, malo bolj »pazi kam stopiš«, ampak sva se samo smejala. Do koče sva bila hitro, potem pa po melišču skoraj drsela naravnost dol. Tisti občutek, ko te noge že malo bolijo, a si hkrati tako poln dneva, da bi šel še enkrat.
Domov sva prišla ravno prav utrujena, da sva komaj čakala naslednji dan.
Velikonočni zajtrk sva preživela z domačimi. Ampak že kmalu sva si izmenjala nagajiv pogled, ki pomeni: »Greva naprej.« In sva šla. Popoldne sva parkirala v Krmi, smuči na hrbet, pancarje na noge in po suhem navzgor. Tisto ko si malo čuden, s pancarji po suhem.
Po dobri uri sva končno stopila na smuči in nadaljevala proti Bohinjskim vratcem. Na sedlu naju je pričakala kulisa, ki ti vzame dih; prava, visokogorska, surova in lepa.
Spustila sva se do Vodnikovega doma, kjer naju je čakala »romantična noč« v zimski sobi… z še sedmimi drugimi. Romantika v gorskem slogu. Malo smeha, malo smrčanja, ampak vsaj zeblo nas ni.
Zjutraj ob 5:30 sva že rinila ven. Zrak je bil hladen, pravi jutranji, ko se vse šele prebuja. Proti Kanjavcu sva šla zgodaj, ker so temperature že obljubljale mehkejši sneg. Tura? Fenomenalna. Sonce, razgledi, tista tišina, ki jo prekine le škripanje snega pod smučmi.
Na vrhu naju je čakalo kar nekaj ljudi, zato nisva izgubljala časa. Hitro sva se obrnila in odsmučala navzdol. Smuka je bila sprva prav lepa, potem pa: gnilec. Južni sneg, ki ti da vedeti, da je pomlad že tu.
Na poti nazaj proti Bohinjskim vratcem sva pobrala še spalke in kuhalnik. Malo pred tem pa doživela prizor, ki ga ne pozabiš. Na snegu se je sončil čudovit gorski gad. Miren, eleganten, kot da tudi on uživa praznike. Prav občudovali smo drug drugega in šli vsak svojo pot.
Nazaj v dolino sva spet prišla v pomlad. Smuči na hrbtu, pancarji na nogah, zadnjo uro peš. Pred tem pa še malo »jahanja« po borovcih oziroma iskanje prehodov, kjer si bolj akrobat kot smučar.
In potem, konec. Ampak tisti lep konec, ko veš, da si doživel nekaj, kar bo še dolgo ostalo s tabo.
Velikonočni prazniki, zaviti v sneg, sonce, smeh in malo nagajive romantike. Točno taki, kot morajo biti.
