Budilka ob 3:30. Tisti zvok, ki ga vsi sovražimo, a ga hribovci nekako s kančkom mazohizma tudi ljubimo. Ob 4:45 smo iz Ljubljane krenili proti Ljubelju: Jurij, Žeki in jaz. Dve uri vožnje do Koschutahausa – kar dolga, kot bi rekli – a zato dostop do stene precej krajši. Dobro uro hoje in že stojiš pod mogočno severno steno Košutnikovega turna.
Druga možnost bi bila, da se odpeljemo proti Dolgi njivi in v smeri vrha najprej ogrejemo pljuča, nato pa po OTK ferrati spustimo do vstopa v smer. A mi smo se odločili za bolj “avstrijsko” varianto.
Vstop: široka prečka in prve luske
Vstop v Westkante je skupen več smerem. Dolga, a lepa prečka, kjer se ob dveh trdnih luskah že malo oddahneš in si rečeš: “Aha, tole bo pa šlo.” Po tretjem sidrišču pa se smer naveliča vodoravnice in zavije desno navzgor. Tam se poslovimo od prečke (končno!) in z nasmehom pozdravimo kamin, ki se odpre pred nami.
Plezanje: bong in smeh
Jurij in Žeki vlečeta cug za cugom, jaz pa večinoma uživam v vlogi drugega – kar je včasih prav luksuzna pozicija. Skala je presenetljivo kompaktna, varovala so na gosto: klin tukaj, svedrovec tam, skoraj kot bi bil kdo pred nami malo preveč navdušen nad vrtalnikom. 🙂
In potem prvič vidim tudi bong klin. Ime naj bi dobil po globokem, odmevajočem zvoku ob zabijanju.
Na vrhu: sonček in smetana
Vreme v steni – idealno. Ne prevroče, ne premrzlo. Na vrhu pa nagrada: sonce nas poboža, oblaki pa se pod nami spremenijo v puhasto smetano, iz katere kukajo samo najvišji vrhovi. Tam nekje med njimi tudi moj favorit – Storžič.
Zaključek
Westkante je 320-metrska smerca s kompaktno skalo, navrtanimi sidrišči, in nekaj vmesnega šodra.
Seveda smo pustili tudi naš podpis.
Sestop po OTK ferati je bil prav prijeten: viseči, premikajoči most, ki se ni mogel odločiti, ali bi bil raje most ali pa gugalnica pa mogoče malo manj.
V moški družbi mi prav nič ni manjkalo – toliko bolj kot je bil Tomaž zgovoren, je bil Jurij tiho, in tako smo tvorili pravo ravnovesje. Naveza yin-yang v praksi, haha.
