Perčičev steber, Helba s Čopom in Cozzolinova zajeda

Spominska smer Marjana Perčiča

V soboto 9.8. sem po dolgem času spet plezala z atom. Zaradi popoldanskih obveznosti sva si za cilj izbrala kratko smer-Spominsko smer Marjana Perčiča oz. Perčičev steber v Veži. V njej sem se hotela preizkusiti že lani, vendar mi je zvit gleženj prekrižal načrte. Najtežji raztežaj sem preplezala prosto in na pogled, me pa v hribih še nikoli ni tako navilo. Celotna smer je sicer čudovita, bi bilo pa v detajl mogoče dobro zabiti kakšen nov klin-stari so že precej požrti. Pa še opozorilo za naslednje plezalce: v skici so podane napačne ocene-detajl smeri ni čez streho, ki se vidi od spodaj, ampak šele naslednji cug.

Helba s Čopovim stebrom
Ker je bilo vreme res prelepo, da bi bila cel teden v službi, si v torek vzamem dopust, ob 4ih poberem Evo (AO Matica) v Ljubljani in že se peljeva proti Vratom. Dostop hitro mine in nekaj čez sedmo vstopiva v Helbo. Za detajl smeri me je kar skrbelo, saj sem v opisih brala o bolderju z zelo dolgim gibom. No, na srečo se ga da splezati tudi, če si malo manjši 🙂
Po približno 5,5h plezanja si na Gorenjskem Turncu privoščiva malico, nato pa nadaljujeva v Čopov steber. Tu se kvaliteta skale precej poslabša, vendar je v smeri dovolj klinov, da se vseeno počutiš varno. Ob 19ih sva na vrhu, tako da še v svetlem najdeva pot v dolino ter po poti občudujeva zahod in kozoroge.

Cozzolinova zajeda

V sredo sem imela malo pavze od plezanja, v četrtek po službi pa me že pobere Vid, da se odpeljeva spat pod Mali Koritniški Mangart. Spala sva ob balvanu blizu stene, v bližini katerega teče potok. Od tu se jasno vidi čudovita linija Cozzolinove zajede. Naslednji dan vstaneva precej prezgodaj, tako da sva zaradi teme primorana še dobro uro spati na skalah tik pod vstopom v smer.
Smer nudi konstantno plezanje v večinoma dobri skali po zajedah in kaminih, za vmesno varovanje pa prav pride set frendov. Izstopila sva po direktni varianti, ki smeri doda še kakšen raztežaj več lepega plezanja. Po 11h v steni sledi še zoprn sestop do Trbiškega bivaka, od tam pa se spustiva po ferati Via della Vita. Vesela sem, da je domov vozil Vid, saj se mi po napornem dnevu v avtu takoj zaprejo oči.

Vse tri smeri so me navdušile in težko bi izbrala, katera mi je bila bolj všeč. V prihodnje upam na čim več takih tednov 🙂

Popravi objavo
Izbriši objavo