V četrtek zjutraj zapiska telefon. Ana Baumgartner: ‘Bi šel v nedeljo kaj plezat?’ Na to vprašanje je ob lepem vremenu in približno prostem času samo en odgovor. Tako se zvečer dogovoriva za Trikot v Dolgem hrbtu.
V nedeljo zjutraj se še z eno navezo pripelje do nas, od kjer pa nadaljujeva z mojim avtom. Ko prideva na parkirišče, je tam že kar nekaj ljudi, ki pa so na najino srečo vsi pohodniki. Po nekaj metrih ugotoviva, da je kar toplo, kar pa se da rešiti s kratkimi rokavi. Po dobri uri lovske poti prispeva do uradno še zaprte koče na Ledinah, kjer se malo odžejava, nato pa spet zarineva gor dokler ne prideva do melišča, kjer pustiva en ruzak. Po melišču nadaljujeva do majhnega snežišča, katerega obideva, dokler ne doseževa vstopa v smer.
Pod začetkom smeri se naveževa in začneva s plezarijo. Prvi raztežaj pleza Ana, saj nisva bila povsem prepričana če je sploh prava, ker pa je opremljen, greva naprej. Drugi raztežaj prepleza še Ana, nato pa jaz naslednje dva. Ker je Ana precej bolje vplezana, detajle pa sestavljajo bolj plate kot previsi, za naslednjih nekaj raztežajev vodstvo prevzame ona. Proti vrhu, ko pa se teren spet malo umiri, vodstvo spet zamenjava. Na vrh smeri prideva v predvideni časovnici, od kjer pa nadaljujeva na vrh Dolgega hrbta. Tokrat se namesto sestopa odločiva za urejene abzajle, ki potekajo malo pod vrhom. Po koncu spustov je sledilo še malo poplezavanja, nakar sva prišla nazaj pod steno, kjer sva pustila ruzak. Ko prideva do koče, fantje tam rečejo, da sva zadnja mimoidoča, med sestopom pa ugotavljava, da sva bila tudi edina v steni. Ker sva smer splezala prosto, zraven pa našla še spuste, sva bila z dnem kar zadovoljna.
V iskanju abzajlov
Potek spustov. Vir: Friko.si