Tri Cine so od 2009 na listi UNESCO-ve kulturne dediščine, a pri nas plezalsko redko omenjene – najbrž zaradi res velikega turističnega obiska in predvsem vodenih tur po normalnih pristopih – pa sva se jih vseeno namenila splezati, Veliko, Malo in Zahodno, v treh dneh. Hotela sva rezervirati 2 x polpenzion v koči Auronzo, a brez uspeha. V četrtek, 7.8., sva ob 2:15h zjutraj krenila in po manj kot treh urah vožnje parkirala 5 min hoje nižje od jezera Antorno. Sicer vodi do koče plačljiva cesta, a se moraš po 12 urah obvezno vrniti ali ponovno plačati 40€ x n (beri 80 €/dan). Kot sva kasneje videla, je to edino prav, saj je bilo avtomobilov res bistveno preveč za ta kraj, parkirišče polno in ni bilo možno rezervirati parkirišča za naprej niti za naslednji dan. S parkirišča sva kočo Auronzo 520 vm višje peš dosegla po 1:15 lahkotne hoje. Presentilo naju je, da je v koči zajtrk šele po 7. uri, tudi če greš plezat.
Pristopila sva na melišče med Zahodno in Veliko Cino in našla izprano oranžno puščico, ki je kazala levo v Zahodno Cino. Plezala sva prosto, saj je ocena 3 realna, sledila sva slabo vidnim oranžnim oznakam, brez katerih bi bila orientacija še težja, saj smer zavija po policah in žlebovih. In tako sva prišla skoraj do vrha, ko se je zataknilo. Puščice so naju pripeljale desno na pomol in tam bi morala preskočiti na drug, levi pomol. Ker se nisva počutila kot Stalonne :), sva bila med študiranjem vesela glasov s prave strani, kjer je okoli vogala prišla vodička s klientom. Povedala nama je, da stara pot ni več v uporabi zaradi skalnega podora in da je treba nazaj dol in bolj levo, plezanje težavnosti IV. Navezala sva se, vpel sem en svedrovec in čez 10m še sidrišče, od tu je bilo do vrha še dobrih 5minut poplezavanja. Za spuste ob vrvi sva imela 2 x 60 m vrv, ker je bilo tako v opisu na Bergsteigen. Zdaj veva, da je ena vrv zaradi precej abzajlov, ki so tudi postavljeni logično, dovolj. V normalni smeri na Zahodno cino smo bile ta dan samo tri naveze.
Okoli 13h sva se vrnila do koče Auronzo in vsa srečna rezervirala prenočitev. Ker sva imela s seboj le opremo za plezanje in je bilo do večerje ob 19h še dovolj časa, sva se odločila, da greva v dolino po plezalnike, zobno krtačko, itd. Vso plezalno opremo (vrv, matičarke, vponke, gurtne, dva pasova, dve čeladi, očala, lučke, rokavice, podkapo, prvo pomoč, navodila, itd.) sva nabasala v nahrbtnik in ga na predlog enega izmed oskrbnikov pustila ob ostalih torbah na prostoru za prtljago. Ko sva prišla nazaj, nahrbtnika ni bilo več. Nastala je drama in vsi smo ga iskali, tudi po vseh sobah, okoli koče, itd. Pristopil je še vodja večje skupine in preveril, če so ga njegovi nosači pomotoma vzeli. Oskrbnica nama je ponudila pijačo na račun hiše, ker je vsem bilo zelo žal. Šele ko se kaj takega zgodi, se zaveš kaj vse nosiš s seboj. Naju je najbolj bolelo, ker sva morala domov, saj brez opreme nisva mogla nadaljevati plezanja – pa ravno odlično vremensko okno sva ujela. Odpovedala sva prenočitev, sestopila in še isti dan prispela domov.
Pa se nisva dala! V petek zjutraj sva šla po res nujno manjkajočo plezalno opremo in odšla na morje še vedno odločena, da dokončava zastavljeni cilj. Dva dni pavze in v ponedeljek ob 2:30 sva štartala s hrvaške obale. Parkirala sva na istem mestu, čez 3 min ulovila štop in ob 6:30 štartala od koče Auronzo. Po normalni smeri na Malo Cino sva vstopila prva, že po 10 min naju je prehitela vodniška naveza, ker sva midva plezala po malce težji varianti. Trudila sva jima slediti, ker sta bila res hitra, se navezala po 5. raztežaju, ko se začnejo IV, plezala štajerca, hitro sva bila pri zlizanem Zsigmondovem kaminu IV+, kjer je detalj smeri, še po nekaj minutah na vrhu – zagotovo po zaslugi hitre naveze pred nama malo hitreje kot v dveh urah. Navzdol sva se 11x spustila ob vrvi in ob 9:15 pristala praktično na istem mestu, kjer sva startala. Ker je vstop v Veliko cino le v nasprotno steno – ajde, greva še to. Po pol ure sva že dohitela prvi dve navezi in tako naprej do vrha. Plezanje je kar zahtevno predvsem zato, ker je zlizano (ali pa nisi prav), pomagajo tudi slabe občasne sive oznake. Ko se ljudje vračajo, letijo dol kamni, kak štrik se tudi zatakne. Na vrh sva pristopila z leve (zgrešila) pri malem kipcu Marije in so naju čudno gledali, potem sva si privoščila počasen sestop z nekaj spusti po vrvi, na koncu pa sva kar plezala navzdol po I-II.
Ko sva šla mimo koče Auronzo, sem predlagal, da greva pozdraviti oskrbnico. Zelo se naju je razveselila in presenečena sva dobila nazaj “ukradeni” nahrbtnik z vso opremo. Pomotoma so ga vzeli nosači, a so to ugotovili prepozno.
Izlet na Tri Cine naju je obogatil z nekaterimi spoznanji, ki nam sledijo tudi v Sloveniji, ko bo gužva dovolj velika. Plačevanje parkirišč bo vedno dražje, gorski vodniki so odvili svedrovce in izbili varovala, da je težje in s tem manj samostojnega obiska. Za vzpon na Matterhorn iz koče najprej spustijo domače GV, potem tuje GV in nato še ostale, da bo manj nesreč. In še najpomembnejše spoznanje, da smo hribovci v bistvu pošteni ljudje.
LP, Bojana in Niko
[…] Po zapisu Nika Muhiča na AO Domžale pripravil Copilot […]