Ogrevanje po svedrih v Kaminreiche pred klasikama Debelakovo in Kratko nemško s ZJ
Da bo plezanje užitek, mora biti prava temperatura. Zato so vse tri smeri super, ko je res vroče. Tudi parkirnine nam pogostim obiskovalcem gora grenijo življenje, a z malo iznajdljivosti se da.
Ponavljanje smeri naju vedno spomni, da sva v plezanju že nekaj časa – toliko, da bi lahko ponovljene smeri štela kar za prvič. 15.7.2025 sva se po 14 letih ponovno odpravila na Celovško špico oziroma Orlice po smeri Kaminreiche IV+/IV. Plezanje je malo težje kot so ocene, a so zaradi svedrovcev bolj varne in primerne tudi za začetnike. Načrt “romantičnega” dostopa preko Stola sva prečrtala, ko sva prebrala novo prometno ureditev do Valvazorjevega doma, tako da sva se zapeljala do parkirišča v Barentalu (brezplačno) ter si dostop do smeri podaljšala – s poti proti Klagenfurter hutte je treba na melišča tam, kjer se desno odcepi plezalna pot na Stol, ti pa slediš levo kamnitim možičkom. 350 metrska smer je hladna, uživala sva v več ali manj dobri skali in v z rdečimi svedri jasno označeni smeri. Daljšemu sestopu čez sedlo Belščica sva se izognila z (zoprnim) meliščem takoj levo ob steni.
Za še eno hladno smer sva se šla predihat 19.7.2025 v smer Debelakove v Veliko Mojstrovko IV+/III 450m. Da nisva med zgodnjimi nama je povedal tako napis o zasedenosti parkirišča (letos še brezplačno) kot dejstvo, da sva bila četrta naveza v smeri… Šele sredi smeri sva ugotovila, da skice sploh ni bilo treba pogledati, saj sva le sledila štriku ali predhodnim navezam. Hvala dvema navezama iz AO Vipava in Žigi s tečajnikoma, da ste naju spustili naprej! Z Žigo smo se srečali po 25 letih sredi temačnega dela Mojstrovke (po Miheliču), a je bilo res premalo časa za klepet. Na pomolu s pogledom proti Jalovcu je že precej pihalo, nad nama so šibale meglice, ki so počasi zakrivale vrhove naokoli – kar pa ni zmanjšalo navdušenja nad res super dolomitsko skalo zadnjih nekaj raztežajev.
Bolj kot Kratka nemška 5.8.2025 naju je zanimala nova logistika pristopa v Vrata. Odločila sva se za bus (7:15), ker pa sva bila ob 6:45 prezgodnja, sva se peš odpravila naprej, da se sprehodiva do naslednje bus postaje. Malo naprej od zapornice sva štopala in ustavil nama je hrvaški planinec. Med potjo sva mu dala nekaj nasvetov glede poti na Škrlatico. Še v pristopu sva spremljala dve helikopterski reševanji (Grka v skalaški, kot sva prebrala kasneje). Vmes sva pri Gradu prehitela navezo iz Medžimurja, ki je plezala malo iz smeri, ampak nič kritičnega. Sonce naju je obsijalo šele na koncu smeri, sestopila sva čez Prag. Bus je odpeljal takoj ko sva vstopila, kot bi naju čakal:)) Režim umirjanja prometa je pozitiven, saj je dolina bistveno bolj prazna, bi se našli tudi taki, ki bi jim bolj ustrezalo več obiskovalcev oziroma družbe.
LP, Bojana in Niko