Smer Steber Revežev sem si ogledovala že lansko leto, ko smo plezali Kovinarsko. Po navadi imam rada narejene plane že nekaj dni vnaprej, tokrat pa je bil že petek zvečer, mi pa še vedno nismo vedeli, kam bi šli plezat. Tomaž je sporočil, da v soboto ne more (škoda, sploh ne ve, kakšen super dan je zamudil!). Malce čez sedem pa prileti Gašperjevo sporočilo: “Greva v Veliko Mojstrovko plezat Steber Revežev?” Načeloma sem imela tako turo v planu šele proti koncu poletja, ko bi bila malo bolj vplezana, ampak okej – deal! Sledilo je malo panike doma, hitro študiranje skice, opisov in zapisov drugih plezalcev. Okej mislim, da sem ready. Gašper bo lezel težje raztežaje, jaz lažje.
Ob šestih se dobiva v Gozdu Martuljku (zdaj že tradicionalno grem vsakič po Veliki Mojstrovki v teh koncih na “en žur” zato sva vsak s svojim avtom). Na Vršiču naju preseneti tišina – parkirišče je prazno. Dajmo izkoristiti še sezono, preden dajo rampo, potem pa lezemo raje kje drugje! 😉 Dostop poznava, le del poti pod steno je bil še pod snegom, zato sva morala malce zaobiti. Vstop v smer sva nekaj časa iskala, nato pa ga končno našla pri drugem snežišču. Če bereš Miheličev opis je ubistvu dost logično, kje se začne smer (za ovinkom). Že spodaj sva se preobula v plezalke, jaz pa sem si oblekla najtoplejši pulover – jutro je bilo mrzlo in vetrovno. Kje je obljubljenih 30 stopinj? Nikoli nam ni prav, saj vem. 😛
Po prvem raztežaju sva hotela it štajerca naprej, pa me je Gašper vseeno malo povaroval, saj ni bilo ravno tako lahko, vsaj prvih par metrov po IV. Sledi iskanje prehodov lažjem svetu, III grem jaz naprej in štantam preveč levo (dva štanta sta na tisti polici), original je po mojem mnenju desni, saj sva midva potem plezala težjo levo varianto, ki je vrisana na nekaterih skicah na spletu. Kljub pripravam in svarilom, da je treba paziti na vstop v znamenito zajedo, sva do nje prišla z leve strani! Niti šanse ni bilo, da bi jo zgrešila (pogledala sva tudi, kje gre original, tako da če grem še kdaj to smer, jo bom po mojem našla). V levi varianti je nekoliko manj klinov, zato jih je Gašper nekaj zabil. Seveda – ker smo Gorenjci – sem jih jaz vestno pobrala. Zajeda pa je bolj nabita kot ostali deli smeri.
Nekje sem prebrala: “Ravno ko že dolgo ne vidiš nobenega klina in razmišljaš, če bi posegel po kladivu, se pojavi eden.” In res je bilo tako čez skoraj celotno smer. Uglavnem, zajeda je huda, se kar fino naplezaš. Potem do vrha so po Miheličevem opisu še štirje raztežaji zelo lepega plezanja ob pojemajoči težavnosti. No, predzadnji raztežaj se mi ni zdel za oceno II. Oba z Gašperjem sva bila soglasna, da je ziher težje. Gašper je bil s skalo (glede na naše razmere) kar zadovoljen, jaz mogoče nekoliko manj. Ampak plate v levi varianti so bile pa res hude!
Super dan, in kako je že napisal Mihelič? Če si namreč pri vstopu še tak revež, na vrhu stene zagotovo ne boš več. Tam gori boš namreč lastnik velikega bogastva; v svojo plezalsko malho boš spravil eno najlepših plezalskih doživetij v naših stenah.
Še ta informacija: v celi steni sva bila sama! Čisto sama. Če je bil še kdo, naj se mi prosim javi in mi pokvari ta čarobni občutek. 😉
