Smer Jesih-Potočnik v Debeli peči je bila na mojem seznamu želja že od tečajniških dni. Takrat mi je mentor namignil, da bi jo lahko šli z Nino. No, iz tistih planov ni bilo nič, pa tudi v naslednjih dveh letih nekako ni prišla na vrsto. Žal.
Ampak prejšnji vikend, ko sva z Urbanom Bečan razmišljala, kje bi si na praznik razmigala prste, se mi je v mislih prikazala samo ena stena: Debela peč. Pa čeprav bi bilo morda bolj pametno, da bi najprej šla (vsaj jaz) kaj krajšega za začetek hribovske sezone, je bila moja želja prevelika. Kljub temu da z Urbanom še nisva skupaj plezala v hribih, je odločitev padla.
Ob šestih sva se dobila v Kranju in gasa proti Krmi. Že zjutraj sva za kočo opazila gozdne jagode in si takoj rekla, da jih napadeva na poti nazaj (in ja, sva jih, ampak o tem kasneje!). V dobri uri, kljub klepetalnemu krožku, sva bila že pod steno. Vstopa v smer ni bilo težko najti. Do prvega kamina (III) sva šla nenavezana, saj se je sledilo lažjim prehodom čez steno.
Pod kaminom (III) sva se navezala in Urban je začel. V naslednjem raztežaju sem se jaz že malce izgubila, potem pa je najino dinamiko pokvaril … helikopter! Reševali so nekoga v smeri Ang Phu. Kar precej časa je najprej letal okoli naju, očitno sva bila bolj vidna, potem pa je le odpeljal ponesrečenca in prišel še po njegovega soplezalca. Močno ropotanje je onemogočilo najino komunikacijo in nama je bilo kar precej nelagodno, ko se zaveš, da se je nesreča zgodila čist blizu tebe. Midva pa ravno pred najtežjim delom smeri (IV+ kamin). Nekaj časa sva se obotavljala, ker je izgledal precej težak, gladek in moker, ampak ga je Urban pogumno preplezal. Z malce godrnjanja sem se tudi jaz čez nekaj časa pridružila Urbanu na štantu. Ura se je kar hitro vrtela, zato sva potem malce pohitela. Tudi sivi oblaki, ki so se približevali, niso zgledali najbolj prijazni.
Potem naprej nisva imela večjih težav. Ker sem jaz še bolj “frišna” v plezanju naprej, se malce lovim in iščem vsak klin, ampak mislim, da mi je šlo super. Izstopno varianto je našel Urban, ampak niti leve niti desne 😀 Našla sva neko vmesno varianto, malo v levo in naravnost gor, opremljeno s klini, in res nama je bila všeč.
Sledila je malica in šibanje v dolino. Šla sva po lovski poti, še dobro, da je bil Urban ravno par dni prej tam, da se je spomnil kje se gre. Šla sva počasi in previdno, ker lahko hitro zaideš. Če bo še kdo prvič hodil tam pa en nasvet: v raznih aplikacijah (Mapy, Maps.me, Komoot ipd.) je vrisana ta lovska pot in vam lahko prihrani precej nevšečnosti z iskanjem 🙂
No, pa smo prišli do jagod! Za kočo sva ponovno opazila najine gozdne jagode in se za kar 40 minut lepo zaposlila – pridno sva jih nabirala in vse pojedla! Ja, nič nisva prinesla domov. 😀 Pa da ne bo koga skrbelo, da sva vse pojedla, jih je še za izvoz (upam, glede na to, da par dni kasneje pišem objavo)! Tudi par borovnic se je našlo.
P.S.: Pod kaminom sem našla črno-moder voki toki. Je bil še prižgan, tako da predvidevam, da ga je nekdo pred kratkim tam izgubil.
