Ortler

objavil Janez Kosirnik
45 ogledov

Hrib je bil že nekaj časa na mojem spisku želja, a nikoli prav na vrhu. Verjetno še najbolj zato, ker pri nadmorski višini ni štirice na prvem mestu. Pa je prišel avgust, z njim naši klasični pogovori o zimski smučariji in med idejami se pojavi tudi Sulden, ki poleg urejenih smučišč ponuja tudi dobre možnosti za turno smuko. Iskrica je preskočila, začelo se spremljanje razmer, usklajevanje urnikov, prilagajanje razmer urniku… Ko pa je bilo v ponedeljek na FB strani koče objavljeno, da so razmere dobre, nismo več prav dosti razmišljali. Le še rezervacija štirih mest in uskladitev podrobnosti.

Ortler velja za eno pomembnejših gora v Alpah, med drugim je bila tudi najvišja gora naše bivše  (bivše bivše) domovine Avstro-Ogrske. Predvidevam, da Avstrijci še vedno niso ravnodušni, ker morajo prečkati državno mejo, da se nanjo lahko povzpnejo. Gora jim nedvomno veliko pomeni, saj je bilo med obiskovalci daleč največ nemško govorečih, ki so pozdravljali s “servus”.

Normalni pristop na to 3905m visoko goro je ocenjen s PD+. Po občutku bi rekel, da je v idealnih razmerah vzpon nekoliko zahtevnejši kot na GrossGlockner. V petek smo po res lepi in položni poti do koče Payershutte potrebovali okoli 2 uri in pol, pri čemer smo ves čas pazili, da se ne bi zadihali, ker se nam res nikamor mudilo. Koča stoji na sredi grebena Tabaretta in je ogromna, štiri nadstropna. Brez težav bi se ji reklo hotel. Poimenovana je po Juliusu von Payerju, ki je kot prvi osvojil okoli 60 tamkajšnjih vrhov. Omenjam ga predvsem zato, ker je svojo življenjsko pot, polno odprav po Alpah in ostalem svetu, zaključil 1915 na Bledu (Wikipedia: He died in Veldes, in historic Upper Carniola, today part of Slovenia, in 1915).

Do noči se nas je v koči nabralo okoli 50, zajtrk pa je bil po urniku napovedan za ob 5:30. Nekako sem uspel prepričati ostale tri člane naše mini odprave (še zakonca Muhič in Primož Bečan), da štartamo še pred zajtrkom in se izognemo množici. Prvi del vzpona poteka po skalnem grebenu, kjer naj težavnost sicer ne bi presegala III+, a v takem terenu daljša kolona napreduje zelo počasi. Iz koče smo se odpravili ob 5:27, z grebenom opravili v uri in pol, čeprav smo na nekaj mestih kar dobro iskali prehode. Druga polovica vzpona (po času – višine v grebenu ne pridobiš kaj dosti) pa poteka v ledeniškem svetu. Za okoli 800m vzpona smo, pravilno ledeniško navezani, po zelo udobni gazi potrebovali še uro in pol. Strmina snega in ledu ne presega 40°.

Na vrhu smo naredili nekaj fotografij in kratek piknik ter kar kmalu začeli sestopati. Medtem je množica ravno prešla skalni greben in imeli smo ga lahko praktično samo zase. Sestop od koče do avta se je zdel dolg (beri zgoraj kako udobno položna pot pelje do koče). Za vožnjo do doma smo potrebovali natanko toliko kot prej skupaj od koče do vrha in nato še do avta = 7 ur in pol. Med hojo smo se pogosto tudi kaj ustavili, med vožnjo pa nismo uspeli.

0 komentar
3

Pusti komentar