Domov ALPINIZEM Zinalrothorn

Zinalrothorn

objavil Niko Muhič
117 views

Že avgusta 2019 smo poskusili stopiti na vrh Zinalrothorna (glej opis Jureta), 4221 m visoke piramide nad Zermattom. Takrat sicer v odličnih pogojih (zgoraj brez snega) gora ni hotela oziroma nas je slabo vreme obrnilo na koncu snežnega grebena na 3900 m. Lani oktobra smo že v avtu videli pocukrane gore, zato cilj preusmerili in uspešno osvojili Grand Paradiso. Pa sva z Bojano rekla, da gre v tretjič rado; na dopustu sva spremljala razmere, pokazala se je možnost in sva poskusila. Vremenska napoved je bila sicer lepa, le močan veter in mraz nista popuščala. Upala sva, da bo sonce v nekaj lepih dneh stalilo sneg, ki je pobelil skale, a kot sva pozneje ugotovila, sva se uštela. Odpotovala sva v Zermatt in pristopila do koče Rothorn (3198 vm). Med potjo so sestopajoči povedali, da je ena naveza sicer poskusila osvojiti Zinalrothorn, a je že kmalu obrnila in se vrnila v kočo. Druga naveza je uspešno prišla do Wellenkuppe (3900 vm), ki je vmesni vrh za Obergabelhorn iz istega izhodišča, višje ni šlo, ker je bilo prehladno in preveč vetrovno. V koči sva izvedela, da jih še nekaj planira naskok na vrh, zato sva se odločila, da se ne bova prehitro predala. Spala sva kot vedno, ko prideš neaklimatiziran na višino, slabo, a proti jutru trdno, tako da sva zaspala in krenila šele ob 4:40.  Že prvi kamin na 3490 vm je bil siten zaradi ledu, ki se je podnevi talil, ponoči pa zmrnil. Snega je bilo veliko, tako da sva dereze nataknila že na cca 3700 vm in sva v njih plezala do vrha in nazaj. Ko sva zagledala vršno skalno kupolo, se je izkazalo, da so razmere vse prej kot lahke. Že prva plezarija in prečenje sta potekala po odbijajoče poledenelih in zasneženih skalah, sledil je ozebnik, kjer se običajno pleza levo po skalah, tokrat pa je šla pot po ozebniku, ki sicer ni bil idealen, a se je dalo in je bilo presenetljivo ugodno.

Ko sva se prebila do grebena, se je izkazalo, da je na drugi strani močno vetrovno. Na najtežjem plezalnem delu, ledenih ploščah, ki se imenujejo Biner Platten, po gorskem vodniku, ki se je tu ubil, se je zataknilo. Dohitela sva dve navezi, ki sta naredili zastoj, čakanje in nato plezanje na prepišnih skalah v derezah je bilo vse prej kot prijetno. Po premaganih težavah se je prva naveza vdala in začela s spuščanjem ob vrvi v dolino. Tudi druga naveza je bila v dvomih, najraje bi vsi odnehali, a se je vrh zdel zelo blizu, vmes sem videl še eno navezo, prvo, ki se je ta dan trudila priti na vrh. Zato sem ponudil, da grem naprej jaz. Bojane raje nisem vprašal za mnenje… Mislil sem, da nas razen vetra in mraza ne čaka nič zahtevnejšega, pa smo priplezali še do prižnice (Kanzel), skalnega bloka, ki se nam je v derezah gor in dol zdel še najtežji del smeri.

Na vrhu smo bili sicer zadovoljni, a smo vedeli, kaj nas čaka v sestopu. Težave je omililo 8 spustov ob dvojni vrvi, vzdušje se je popravilo v ozebniku, kjer smo se umaknili vetru. Kljub napovedi jasnega sončnega vremena, smo bili deležni tudi nekaj megle in celo nekaj snežink, kapo je imel tudi sosednji Matterhorn. Bojana pravi, da je bila to gledano komplet z vseh vidikov njena najzahtevnejša tura dosedaj – ni da ni! Turo bodo ponavljalci čez leto ali dve lahko startali iz nove koče, ki jo že gradijo tik pod obstoječo 🙂

Bojana in Niko

 

 

Naroči se na obvestila
Obvesti o
0 Komentarji
Inline Feedbacks
View all comments