Domov Izpostavljeno Končno nekaj plezanja v hribih

Končno nekaj plezanja v hribih

objavil Maja Šuštar
0 komentar 39 ogledov

Po hribovsko sušnem letu 2019 se je letošnja skalna sezona bolje začela. Za začetek sva z Mihom splezala dve prijetni navrtanki zakoncev Relja, eno v južni steni Planjave (S ketne, VII, 120 m) in drugo v Velikem vrhu (Mama Korzika, VII-/VI, 150 m), oboje prijetna, varna, uživaška plezarija v kompaktni skali. Potem sva eno dopoldne s prijateljico Uršo Krenk (AO Kamnik) napadli severno steno Male Raduhe, splezali sva Zagorčevo (V+/V, 140 m). Tudi ta smer je kao navrtana, ampak bolj na redko, tako da sem sama vseeno zabila kak klin na štantu in zataknila vsake toliko kakega frenda. Smer je ful ful lepa, kamin je zagotovo eden najlepših, kar sem jih kdajkoli plezala. Lepoto izkušnje nama je skazila nevihta, ki se je približala 3 ure prej, kot je bila napovedana, zato sva morali na vrhu pošteno pohiteti. Sicer mi je pa všeč, da se v smer vstopi praktično iz markirane poti, enak pa je tudi sestop, direktno na markirano pot in v dolino.

No, ko se je zdelo, da sem že ful vplezana, sva z Mihom dva vikenda nazaj sklopu perspektivnega tabora KA PZS (na katerem je bil Miha vodja, ker pa je bilo tako malo prijav, so sprejemali tudi nas staruhe) napadla Kaminsko v Veliki Mojstrovki (V+/IV-V, 500m). To ni una Kaminska v Mali, ampak v Veliki, mal daljša je, pa na vrhu je lep markanten kamin. Smer je skopo opremljena, kak klin na štantu, orientacijsko pa dokaj enostavna. Načeloma jo hvalijo, da je zelo lepa. Tudi midva sva prvi dve tretjini ful uživala, bila sva zelo hitra, saj sva do pod kamina, ki predstavlja zadnjo tretjino smeri, rabila le dobri dve uri. Tako sva pod kaminom naredila eno pavzo, v kateri sva pojedla skoraj vso hrano, in se spraševala, kaj za vraga bova počela cel dan, ker bova tako hitro na vrhu… No, pa naju je pošolalo… Očitno sva izbrala napačen dan, saj je bilo od naslednjega cuga dalje vse premočeno. V večini je bil to kondenz, ki ga je mrzla skala potegnila nase iz vročega zraka. Ne da je bil moker kak grif, ampak vse, čisto vse je bilo mokro. Najprej sva hotela abzajlati, pa jaz nisem bila za to, ker mi ni pasalo vlečenje štrika čez 350 m gruščnatih polic s padajočim kamenjem. Pa sva rekla, ok, saj mogoče je moker le ta raztežaj, greva probat… Pa je bil moker še naslednji, in naslednji in naslednji… No, in tako so tiste štirke in petke kamina postale za moje pojme sedemke in osemke… Res, v cugu z oceno IV+ (mokra plata, v kateri sem morala skočiti na naslednji grif, saj nisem mogla stopiti na trenje) sem bila bolj vesela kot po vsakem 8aju do sedaj. Ker pa je smer po večini neopremljena, sva zaradi mokrote po 20 metrih porabila vso opremo za pasom. In tako namesto 4 prijetnih cugov, za katere sva planirala max. 2 uri, naredila 8 cugov, v, pazi to, 8 urah! Čist adijo, sploh ne vem, kam je šel čas… Ampak vsak grif, ki sva ga prijela, sva najprej en čas ožemala, da sva bila prepričana, da bo res držal. In očitno mokri grifi res držijo, sicer nikoli ne bi prišla na vrh. Na vrhu sva bila evforično srečna, da sva preživela to izkušnjo. Zame je bila to zagotovo najtežja smer do sedaj! Res, popolnoma me je izcuzala. Zato sem naslednji dan z največjim veseljem le kot druga v navezi sledila prijetni plezariji Severnega raza Male Mojstrovke (III-IV, 300m).

Tale zadnji vikend je bil pa ženski. Torej ženski tabor pod okriljem KA PZS, na katerem se nas je zbralo prek 20 deklet. Za navezo sem se zmenila s svojima najljubšima soplezalkama, Marto in Tjašo. Na tabor sva z Marto štartali šele v soboto zjutraj, saj je doma vselej polno opravil. Da bi se izognile gužvi v priljubljenih klasikah Logarske doline, sva s poti zavili že pred Lučami, na Podvežaka in Korošico, napad na Šarovo poč (VI+/V+) v Lučkem dedcu. Dostop do pod stene je res uživaški in ravno prav dolg, da sva se načvekali in obdelali vse pomembne teme. Vstop v smer sva kar zlahka našli, čeprav me je presenetilo, saj sem si predstavljala, da gre za širšo poč. Zmedlo me je tudi to, da je bila razen enega klina na vstopu poč popolnoma neopremljena. Ker pa v bližini ni bilo druge poči, sva pač vstopili in dali noter lastno varovanje. Kasneje sva izvedeli, da je nedavno nekdo potegnil zadrgo, zato so vsi prastari klini popadali ven. Ta prvi cug je kar siten, sploh tam na sredini, kje zmanjka stopov, telo ti pa hoče na vsak način zasukati v levo. Za silo sem našla neko poličko, ki sem jo stisnila, da sem se zadržala noter, hkrati pa se ustrašila za svojo soplezalko, ki še vedno okreva po kompleksnem zlomu zapestja. Ampak uspešno sva se prebili dalje do naslednjega cuga, ki je pa fantastičen. Poč je tu širša, grifov je vse polno, plezarija pa lepa. Smer se potem kmalu priključi levi, ki je dobro opremljena, pa tudi navrtane štante ima. Tako so sledili uživaški cugi. Vse do predzadnjega, kjer Mihelič pravi, da se ‘majavemu previsu izognemo po levi’. Ampak po levi je bilo še bolj majavo, prav grozno je zgledalo (mogoče stanje po zimski eroziji?), zato sem jo vseeno ubrala po desni oz. naravnost po poči. Kjer je kompaktno, ampak malo težje in neopremljeno. Vendar pa je frend 3ka tudi tukaj poskrbel za varnost, pa še nekaj jebic in ostalih frendov sem zataknila, tako da je bilo varno. Tudi Marta se je s svojo bolečo roko uspešno prebila čez to direktno varjato in kmalu sva uživali na pivu v prirejenem, kontejnarskem domu na Korošici.

Za nedeljo pa sva se za navezo zmenili s Tjašo, s katero že zelooo dolgo nisva skupaj plezali v hribih. Leta 2017 sva bili izvrstna naveza in vedno izbirali cilje, ki so naju obe čisto obsedli. Nato pa se je Tjaša zelo grdo poškodovala, tako zelo, da ji je nek zdravnik celo rekel, da ne bo nikoli več plezala. No, Tjaša se je v stene vseeno vrnila, vmes pa postala še mama. Napadli sva Misel dveh prijateljev (7a+/b, 220 m) v Krofički. Smer ima en težek cug, prečnico čez gladke plošče, ostali cugi pa so lepi, kompaktni in izvrstno opremljeni. Kot vedno sva žrebali, katera bo začeli in kamenček je odločil, da bo ta težek cug prišel na Tjašo. Tjaša je nekaj začela mencati, verjetno zato, ker od nesreče dalje ni kaj dosti plezala v hribih. Zato sva ponovili žreb in kamenček je spet odločil, da mora Tjaša v ta težek cug. Še dobro, saj ga je posajtala kot profesor! J Jaz pa sem se za njo dvakrat skoraj zvrnila, proti koncu cuga me je še obijalo sonce in skoraj sem se skuhala v črnem flisu, tako da sem ga le s težavo zlezla na frej. Ostali cugi so šli gladko in ko sva po abzajlu pod steno zlagali robo, sva bili res izpopolnjeni. V plezanju ni lepšega, kot skupaj uspešno premagati cilj, ki obema v navezi predstavlja resen izziv.

To je to zaenkrat, upam da se bo letos v hribih plezalo še kaj.

0 komentar
3

Pusti komentar