Domov Izpostavljeno Smuk triglavskih koč

Smuk triglavskih koč

objavil Matej Ogorevc
0 komentar 408 ogledov

Na vsake toliko pride teden, ko si človek lahko vzame dan zase tudi sredi delovnega tedna. Tako je bilo že skoraj teden dni nazaj, ko sem torek zapravil na smučeh v okolici Triglava.

Že v ponedeljek zvečer sem se pripeljal v Krmo in prenočil v avtu. Do garaž je šlo brez problema. Budilka je zvonila ob 5., hiter zajtrk in šodr pod noge. Smuči sem zajahal pri debeli bukvi in oddrsal najprej proti Staničevemu domu. Lepo in jasno jutro je bilo, katerega je popestrilo pet ruševcev, ki so jutranjo spomladansko gorsko idilo predirali z oglašanjem. Pa saj brez tega jih niti ne bi videl.

V slabih štirih urah stopim na prag Staničevega doma, kjer napravim nekaj požirkov, nato nadaljujem proti Kredarici. Razmer za na vrh očaka so bile precej solidne, na grebenu je bilo nekaj ljudi, a mi vzpon kar ni in ni dišal. Po ”vremenarskem” čaju odsmučam nad Kalvarijo proti jugu. Psi se kmalu vrnejo na spodnjo stran smuči in skupaj odbrzimo do Planike, od tam pa še na drugo stran Triglava – do Zaplane. Sam vrh spustim, pomladno sonce je svoje delo opravilo več kot zadovoljivo in teme Zaplane osvobodilo snežne prevleke. Sledil je spust do Doliča in njegovo nadaljevanje do Velega polja. Tam so bile noge že precej težke, zato sem si privoščil daljši počitek ob koncertu pernatega življa. Večglasni napev sem zapustil sredi skladbe in se mukova povzpel najprej do Vodnikovega doma, nato še do Bohinjskih vratc. V vetru, ki se tovrstnim prevalom kar pritiče, snamem kože, zapnem pancarje in odsmučam dolini naproti. Smuka je bila glede na poznopopoldansko uro precej užitna. V duhu reka “na smučeh do avta” prilomastim s smučmi še nekoliko nižje od prej omenjene bukve. Čez slabe pol ure robotne hoje prispev do jeklenega konjiča. Celih dvanajst ure je bil sam.

Epilog: od smuke ni bilo veliko, ampak saj sem šel itak samo privezat dušo.

0 komentar
6

Please Login to comment
  Naroči se na obvestila  
Obvesti o