Domov ALPINIZEMVzponi Herlec-Kočevar v Šitah

Herlec-Kočevar v Šitah

objavil Barbara Bajcer
1 komentar 624 ogledov

V nedeljo sva z Urbanom plezala v Šitah, smer Herlec-Kočevar (V-, 500m). Odprava ni potekala čisto brez zapletov. Začelo se je že večer prej, ko sva na poti proti Planici obstala v zastoju pred predorom Karavanke. Po 1,5h čakanja sva končno prišla do izvoza iz avtoceste in v Dom v Tamarju prispela malo pred 23h. Hvala oskrbnikom za prijaznost in čakanje!

Zjutraj sva štartala ob 5.30 in kljub temu, da stene zaradi goste megle nisva videla, sva nekako dobro ocenila, kje se morava odcepiti od markirane poti. In že je čas za naslednji zaplet. Po postanku za WC se mi je na melišču v megli totalno zmedel notranji kompas in sem zavila v napačno smer, proti Jalovškemu ozebniku. Moj kar konkreten ovinek in dodaten spust je bil kriv, da naju je na dostopu za mišjo dlako prehitela druga naveza, tako da sva eno uro čakala na mrazu pod steno. Ko sva vstopila v smer, se je nad nami končno začelo odpirati nebo. Vmes sva si v smeri še enkrat vzela daljšo pavzo, da nisva silila v navezo nad nama, sicer pa ni bilo večjega problema zaradi družbe. No, razen enega roja projektilov, ki je priletel na naju od zgoraj.

Čeprav sva bila čez smer brez večjih težav, se nama je zdela kar konkretna za oceno. V četrtem cugu si plato (V-) zelo lahko začiniš, če ne udeneš prave linije. Vmesnih “150m lažjega plezanja” tudi ni tako zelo lahkih in potegneš kar 5-6 polnih cugov do kamina. Zvečer sem z mislijo na kamin (V-) izglasovala, da greva samo z enim nahrbtnikom in na srečo je ta cug padel na mene. Tesno je bilo, ampak lepo in če to reče ne največja ljubiteljica kaminov, potem že mora veljati 😉 Urbanu je bilo malo manj prijetno se basati čez z nahrbtnikom… Za konec pa še češnja na vrhu torte oz. Zakaj bi bilo lahko, če je lahko težko? Izstop sva nekako zgrešila (po pravici povedano, nisva vzela skice iz žepa) in namesto vršnega skrotja (I) potegnila še dva konkretna cuga. Urban je celo zategnil nek težek spodrezan previs, ki je meni zaradi višine predstavljal velik problem.

Končno na vrhu. Za smer sva porabila kar precej več časa, kot sva nameravala. Na hitro nekaj v usta, potem pa štart proti dolini v upanju, da mogoče ne bova rabila čelk. Pri spustu sva se na začetku lovila, potem pa malo pod grebenom ujela rahlo uhojeno potko (možici), ki naju je peljala čez južna pobočje Šit in se kasneje pridruži markirani poti na Jalovško škrbino. Sestop čez Tamar se je vleeekel in na koncu sva zadnjih 10 minut vseeno potrebovala umetno svetlobo. V Tamarju zaslužena rehidracija in potem še hiter nočni sprehod do Planice.

Tokrat slikovnega materiala ni veliko, saj sva bila preveč zaposlena in se meni ni dalo jemati telefona iz žepa. Za bonus prilagam jutranjo sliko stene.

1 komentar
1

1

Please Login to comment
1 Comment threads
0 Thread replies
0 Followers
 
Most reacted comment
Hottest comment thread
1 Comment authors
Andrej Pečjak Recent comment authors
  Naroči se na obvestila  
novejše starejše največ glasov
Obvesti o
Andrej Pečjak

Pred 15+ leti sva šla z Jasno v to smer in najin opis bi bil kar prekopiran tvoj z izjemo vstopa (ni bilo megle) in kamina, ki nama je bil lep in enostaven. Samo midva sva (bila) takrat še old school 🙂 Tiste plate v 4.cugu V- sva seveda falila (ali pa tudi ne), bile so konkretne, približno enaka težavnost, bolj ali manj podrta in bolj brez klinov pa se mi zdi, da se je razprostirala po širini 50m. Skratka, smer vdeti ni možno, smer je povsod 🙂 Pa sestop, tega sva si zapomnila, ker je bil vroč dan in… Read more »