Domov ALPINIZEMVzponi Kogel Amonit

Kogel Amonit

objavil Maja Šuštar
689 ogledov

Čas je za južne stene… Včeraj sva s Kešotom zarinila v Amonita (VIII-) v Koglu, ki ima kar en tak lep sloves in je obema predstavljal mikaven cilj. Štartala sva zarana in bilo je frišno. Ravno v trenutku, ko sva prišla pod steno, jo je obsijalo sonce ter za silo ogrelo prezeblo skalo. Še dobro, saj že prvi cug zahteva eno tako orto krimpažo, katero je Kešo z lahkoto shekal, jaz pa za njim. Potem jaz dobim drugi, najtežji cug. Detajl je zopet na nekih malih grifih po enem takem rahlem, na ven visečem kotu. Grifov pravzaprav ni in ni mi bilo jasno, kaj sploh bi. Na srečo je bil spodaj dober grif, na katerega sem se lahko vračala na počitek. Poskusila sem štirikrat, vsakič se mi je sestavil delček slike, ob petem napadu pa se je poklopilo in pribrcala sem čez. Enako tudi Kešo za mano. Tretji, četrti in peti cug so bili fenomenalni, res lepa plezarija po kompaktni skali. Lepoto le teh je skazila le megla, razadi katere je postalo pošteno mrzlo. Šesti cug je orientacijsko zahteven, saj se vsakdo rad v petem cugu ustavi na enem štantu prekmalu, ki potem podre celoten opis šestega cuga. V nadaljevanju potem stena ponudi nekaj linij, vse se zdijo prave, glede na število klinov se je tam izgubljalo že več navez. To se je zgodilo tudi nama, vendar pa je na srečo ravno v trenutku, ko sem jaz že zarinila v napačno smer, mimo priabzajlal Oražem in naju usmeril 15 metrov bolj desno. No, vseeno je bil ta cug zelo fajterski, varovanje je slabo, pa tudi nisem si upala noter dajat še kaj več, da ne bi ustvarila preveč trenja, pa tudi detajl je zanimiv (dobesedno atletski, kot pravi opis smeri). Tudi zadnji cug glede na opis ni čisto jasen, ampak nekako sva uspela zadeti pravo linijo in vesela sva izplezala na vrh. Oba na frej, oba na sajt, v še solidni časovnici 8 ur 🙂 Ampak, takrat se je šele začelo… Na abzajlu se je dvakrat zataknil štrik, v ta druge pošteno. Po polurnem mučenju nisva več vedela, kaj bi (prusikarjenje nama res ni bila neka opcija optimalne izbire), zato sva za nasvet po telefonu kontaktirala ravnatelja. Ravnatelj predlaga, naj probava štrik vleči še iz strani. OK, dobra ideja, splezam gor prot gredini in kakih 10 metrov v levo, Kešo fiksira drugi pramen, jaz pa se pribičam na ta ujeti pramen in se vržem proti dolini. In jeej, štrik se premakne! Na tleh sva bila vesela, kot že dolgo ne. Včasih je lepo zopet začutiti tla po nogami… 🙂

0 komentar
0
Naroči se na obvestila
Obvesti o
0 Komentarji
Inline Feedbacks
View all comments