Sicer tole objavljam z enomesečno zamudo, ampak škodilo ne bo. V začetku marca sva se z Ogotom udeležila še enega dogodka v okviru projekta Erasmus+: Climbing for everybody (https://www.pzs.si/novice.php?pid=12446). Tokrat se je stvar odvijala v Sloveniji, natančneje v Planici. Od 5. do 11. marca smo udeleženci iz 6-ih držav plezali, smučali in hodili po okoliških bregih, prav tako pa pridno sodelovali v svojih delovnih skupinah. Razmere po hribih niso bile idealne, tisti teden je prišla odjuga, kar je povzročilo težave pri ledu, nevarnost plazov pa je tudi bila velika. Kaj smo počeli?
Torek: Ker sva vedela, da bo v Tamarju in Krnici gužva, sva se podala iskati led pod Spodnji Martuljkov slap, v planu imava dva lažja slapova in mogoče še kaj, odvisno od razmer. Žal je bilo narejenega manj, kot sva pričakovala. Podava se v ??? (spomin ne deluje, okoli II/WI3-, 80 m), večino nenavezana, samo zadnjih par metrov mi je Ogo vrgu štrik, ker je blo za moje pojme mal preveč rahitično. Kaj čmo, ziher je ziher 🙂 Podala sva se še v sosednji slap, vendar v prvem cugu obrnila. Enostavno ni bilo dovolj ledu, spodaj si praskal po travi in kamnu. Ker je bila ura šele 12h, sva se odpeljala direkt do 3. ovinka vršiške ceste. Najin cilj je bil Drugi slap v Krnici (II/WI4-, 200 m), ob dostopu sva v njem že opazila slovensko navezo Oto-Manca. Čakali so naju 4-je lepi 60-metrski cugi, veliko snega v grapah med skoki, na zadnjem skoku pomanjkanje ledu. Še dobro, da je bilo zraven ruševje, da si se lahko za njega potegnil 🙂 Hitro abzajlat in na zasluženo večerjo.
Sreda: Na Matejevo veliko razočaranje so me veliko bolj mamile smuči kot led. Ekipa Slovencev s pridruženima Hrvatoma in Čehom smo se podali na Klek. Žal tisti dan brez razgledov, je bilo zgoraj čisto zaprto. Smuka v megli bolj tako-tako, zgornja odjužena plast se je plazila pod smučkami. Ampak vseeno fajn dan, očitno sem po letošnji zimi postala izbirčna 😀
Četrtek: Dan za bogove, nebo brez oblačka. Slovensko-hrvaško-poljska ekipa piči pod Kriško steno, v upanju na pršič v senci. Odločitev se izkaže za perfektno, zgoraj je smuka za vriskat dobra. Spodaj na ravnem ga je v teh dneh že dobilo sonce, zato nas pričaka zoprna skorja. Spust do avtov in hitro na tekočo osvežitev. Čista 10-ka.
Petek: Tokrat zavijemo od hotela direktno v Tamar, plan je Kotovo sedlo. Na vzponu se pozna, da je to že 4-ti dan brez počitka, noge so težke. Polovica ekipe se odloči zaviti v Jalovčev ozebnik, ostali nadaljujemo proti Kotovemu sedlu. Kmalu za nami opazimo prvo ekipo, ki je dokaj hitro obrnila, saj razmere v ozebniku niso bile taprave. Smuka s sedla zelo dobra, nižje dosti napihanega snega, kar rahlo otežuje smuko. Ob straneh klože kar čakajo na sprožitev. Okrepčitev pri Domu v Tamarju, kjer se ni problem zataknit 😀 Še en super dan, ampak noge so že na limitu. Pri sebi sprejmem odločitev: jutri nikamor!
Sobota: Slabo vreme sodeluje z mano, smuči ostanejo v kotu in odpravimo se v Ljubljano v Plezalni center. Popoldne povratek in zvečer zaključna zabava z živim bendom, plesanjem, kitaro, petjem …
All in all, super teden v dobri družbi! Dodajam nekaj slik, iz ledu jih nimam, ker jih Matej ni poslal 😛
